Direktor, ki ne drži v rokah obeh koncev bilance, nima poslovne avtoritete

Zakaj ZZZS še zmeraj ni strokovno zmožen (niti zakonsko obvezan), da sproti preverja kvaliteto izvajanja storitev? Ko položimo na mizo teze zagovornikov izključnega monopola državnih ustanov pri opravljanju zdravstvenih storitev, dobimo samoovadbo ljudi, ki bi v preteklih štirih letih morali poskrbeti za kondicijo in ustrezno regulacijo zdravstvenega sistema, saj so bili vsi po vrsti na najpomembnejših položajih, vse so imeli v svojih rokah. 

V Sloveniji se glede zdravstvenih tem gotovo še ni zgodila tako koordinirana in medijsko podprta propagandna akcija, kakršno doživljamo zdaj in katere namera je, da bi volivci začeli dvomiti o obstoju in pomenu čakalnih vrst. Če pa vrste že kje zares obstajajo, zanje ni kriv javni zdravstveni sistem ter njegove premajhne kapacitete in slaba organizacija, ampak je glavna krivda na zasebnikih, ki jim vrste omogočajo velike zaslužke.

O tem, da zdravstveno nedopustne vrste sploh ne obstajajo, čeprav so vsakdanja izkušnja več sto tisoč čakajočih, ne bi niti razpravljal, teza je čisti nadrealizem, kakorkoli jo človek obrača. Pač pa se mi zdi zanimivo opozoriti na drugo tezo vseh ključnih intervjuvancev v propagandni akciji (direktor ZZZS, direktor UKC in predsednik vladnega strateškega sveta za zdravstvo), da so naše državne zdravstvene ustanove povsem nepripravljene na kakršnokoli sobivanje z zasebniki, ker so slednji bolj konkurenčni, učinkoviti, iznajdljivi, produktivni in nasploh pohlepno mislijo samo na denar. Zasebnik, ki ga spustite v bližino državne bolnišnice, jo bo v hipu uničil, ker bo nabavljal medicinsko opremo in materiale po nižji ceni, z demonično močjo denarja se bo polastil njenih zdravnikov in medicinskih sester, z določenimi čarovniškimi triki bo celo zablokiral bolnišnico pri nabavljanju smiselnih diagnostičnih aparatur, čeprav bolnišnica sicer formalno ima svojega, od politike nastavljenega direktorja, ki bi moral, že zaradi politične pravovernosti, prevzeti organizacijo v svoje roke in v korist svoje ustanove – a je ne, če se ob bolnišnici naseli demonični zasebnik.

Ko položimo na mizo teze zagovornikov izključnega monopola državnih ustanov pri opravljanju zdravstvenih storitev, dobimo samoovadbo ljudi, ki bi v preteklih štirih letih morali poskrbeti za kondicijo in ustrezno regulacijo zdravstvenega sistema, saj so bili vsi po vrsti na najpomembnejših položajih, vse so imeli v svojih rokah. Zdaj pa jokcajo, da so ustanove, ki so jih upravljali, krhke kot človeška ribica v podzemlju, in Bog ne daj, da bi v njihovo bližino spustili kakršnekoli zasebne izvajalce. Ob vsem tem pa jim je naše izjemno politično in centralistično upravljanje zdravstva ob politični večini v parlamentu omogočalo, da politično nastavijo ali zrušijo kateregakoli direktorja državnih zdravstvenih ustanov ter spremenijo katerikoli zdravstveni zakon ter iz krhke in nenehno ogrožene človeške ribice naredijo organizem, ki bo sposoben samostojnega življenja brez vsakoletnih desetmilijonskih infuzij.

Zakaj niso medtem spremenili zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) na način, da primarna naloga ZZZS ni »branjenje proračuna«, ampak učinkovita in zadostna produkcija zdravstvenih storitev, da ne bi še naprej v javnem zdravstvu nastajale nedopustne čakalne dobe in s tem velika tveganja za prepozno odkrivanje in zdravljenje bolezni. Koalicija je od začetka dobro vedela, da bi samo spremenjen ZZVZZ, ki bi odgovornost za zadosten nakup storitev s strani ZZZS naložil njenemu vodstvu in bi mu dal v roke tudi izvršne mehanizme za realizacijo, zavarovancem omogočil, da dobijo ali vsaj iztožijo odškodnino za prepozno zdravstveno obravnavo. Vodstvu, ki mu tega ne bi uspelo, bi se moralo posloviti od svojih funkcij.

Zato imamo po štirih letih še naprej ZZZS, ki nemočno razlaga, da je povsem nekompetenten pogajalec za pogodbe z zdravstvenimi izvajalci, saj njeni zaposleni niso usposobljeni za oceno potrebnosti, zahtevnosti in kvalitetne izvedbe posameznih storitev. Logično bi bilo, da bi imel ZZZS kot edini kupec moč, da od izvajalcev zdravstvenih storitev zahteva natančen opis in specifikacijo posamezne storitve (klinično pot) – sicer jim storitve pač ne plača. Pa je (po ZZVZZ) nima! Zaradi svoje vsebinske nestrokovnosti ZZZS tudi nima kakovostno razdelanega sistema plačevanja storitev po sistemu SPP (skupine primerljivih primerov). Pa zakaj ga še vedno nima? In to čakamo že trideset let – kot Oto Pestner!

In zakaj ZZZS še vedno ni strokovno zmožen (niti zakonsko obvezan), da sproti preverja kvaliteto izvajanja storitev in v primeru ugotovljenih nekakovosti zavrne plačilo storitve ali pa izvajalcu celo odpove sodelovanje? Pravzaprav si sploh ni mogoče zamisliti, da bi ZZZS strokovno zavrnil plačilo nepotrebne operacije hrbtenice ali prezgodnje operacije sive mrene, čeprav se to dogaja. In čeprav se pogodbeni izvedenci ZZZS vsakodnevno srečujejo z več sto in tisoč kliničnih mnenj in izvidov, med katerimi so tudi nekvalitetni, slabo povedni ali neustrezni za razjasnjevanje bolnikove klinične situacije, ZZZS iz tega ni zmožen potegniti naukov za drugačno sklepanje pogodb z izvajalci zdravstvenih storitev.

Zakaj torej vlada ob vseh dejstvih ni spremenila ZZVZZ in se je raje resignirano odločila, da v trenutnem kaosu, ko je ZZZS še naprej povsem nemočen organizator zdravstva, raje izžene zasebnike iz sistema. To ne pomeni, da morda desetkrat večje finančne anomalije ne nastajajo v državnih ustanovah (preplačila medicinske opreme, javna naročila za gradbene posege), ampak tam to vsaj ponikne v »javne žepe« in ne draži ljudi s primeri uspešnih zasebnikov.

Enak »zakaj« pri pasivnosti vlade glede urejanja ZZZS velja tudi za njeno pasivnost pri ureditvi vodenja javnih zdravstvenih ustanov. Direktor državne bolnišnice ali občinskega zdravstvenega doma v našem sistemu še vedno nima v rokah niti prve božje zapovedi vsakega poslovanja – bilance, saj mu količino storitev in cene odreja ZZZS, stroške za plače pa država, ki tudi razume, da direktor ni dejanski akter poslovanja in se mu ne zameri izguba, tudi večdesetmilijonska, sploh če je politično dobro zapisan pri trenutni oblasti. Ob tem pa tudi investicije, čeprav milijonske, ki jih bolnišnica načrtuje, niso njen strošek v bilanci, ampak »darilo« ministrstva oziroma države. Kaj razen hišniških opravil je potem sploh še v pristojnosti direktorja?

Če se hoče direktor brez poslovne avtoritete obdržati na položaju (šefovanje zelo hitro postane odvisnost), mora svojo moč iskati in si jo zagotavljati na neposlovne načine. V sistemu upravljanja naših bolnišnic to pomeni, da mora biti direktor poleg ustrezne politične barve predvsem v dobrem in, še bolje, soodvisnem odnosu z vodilnimi zdravniki (vodji oddelkov), ki so v večini upravnih struktur bolnišnice, in s svojo nejevoljo lahko zelo otežijo stabilnost direktorovanja.

Vsako direktorovanje »po naše« zato ustvari nekakšno bolnišnično oligarhijo, ki se zaveda, da skupaj (pre)živi in skupaj pade – direktor jih nastavlja, oni pa lahko skupaj oslabijo direktorja, tako ali drugače.

Zato je naše zdravstvo krhko in ogroženo kot človeška ribica v kraški jami. Če spustiš v bližino zasebnika in ta samo zadiha, je s človeško ribico konec. Zato je edina rešitev uničevanje vsega, kar lahko ogrozi našo človeško ribico.

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.