Toliko pustov v Ljubljani

LJUBLJANA – Pustni liki v svojih posebnih opravah in s praviloma strašljivim videzom spadajo med slovenske posebnosti, s kakršnimi se ne morejo postaviti niti po številu pripadnikov in površini ozemlja veliko večji narodi. Za kolikšno pestrost sorodnih, a hkrati različnih pojav gre, te dni razkriva edinstvena fotografska razstava v največji galeriji na Slovenskem. Kajti Jakopičevo sprehajališče, v kar je zgornji del osi med hotelom Slon v središču mesta in gradom Tivoli uredil mojster Jože Plečnik, bo do 1. aprila prizorišče najveličastnejše parade tradicionalnih in tudi že nekoliko posodobljenih pustnih likov in skupin, zbranih na enem kraju.

V objektiv jih je uspelo ujeti fotografu in publicistu Primožu Hiengu, sledeč vodilu profesorja Nika Kureta, prvega velikega raziskovalca mask in pustnega izročila pri nas, ki je ugotavljal, da je Slovenija v tem pogledu Evropa v malem. Avtor je rezultate svojega 10-letnega načrtnega iskanja predstavil tudi v fotomonografiji Ta norčavi pustni čas, vendar so fotografije, povečane na 120 x 180 cm, na 119 panojih vzdolž sprehajališča še veliko impozantnejša parada pustnih šeg slovenskih pokrajin, kot so lahko med knjižnimi platnicami.

Na odprtju razstave, ki so ga na svečnico popestrili tudi brkinski škoromati ter pregarske in vrbiške šjeme, cerkniški butalci in liški pustovi (pustjè) iz Posočja, je etnolog profesor Janez Bogataj med drugim dejal: »Menim, da je Hiengova razstava zares imenitna, predvsem poučna za mnogo naših ljudi, ki bolj poznajo karneval v Rio de Janeiru ali Benetkah kot pa pestrosti naših pustnih dogodkov.«

V zadnjem času se tradicionalnim pustnim likom pridružujejo tudi nekatere iz pozabe iztrgane ali »novo komponirane« šeme. Ene bolj, druge manj domiselne bogatijo pestrost praznovanj, pogosto pa tudi jemljejo ceno skupinam z dolgo tradicijo. Z novim vnaprej seveda ni nič narobe, marsikje se navezuje na pretrgano tradicijo, druži in povezuje ljudi, poskrbi za veliko veselja, vendar v službi turistične promocije tudi rado prestopi mejo dobrega okusa.

Kurent – le še turistični kralj?

Kurenti ali koranti so kralji naših pustnih likov. Toda njihov prestol je vedno bolj ogrožen – ne zato, ker bi jih zapostavljali in odrivali, ampak nasprotno, zaradi novodobnega pretiravanja. S svojo pojavo še vedno vzbujajo občudovanje, poosebljajo premagovanje zla, prinašajo srečo, rodovitnost ipd., vendar se njihova prvinska vsebina vedno bolj umika novim predstavam in pričakovanjem. Z množičnostjo izgubljajo dušo, ki ji niti stroka še ni prišla do dna. Spremembe se kažejo v bližnjicah pri opravi, a tudi drugod: kurenti so sprva smeli biti samo fantje (kar še velja v Drežniških Ravnah in okolici), zdaj pa se vanje napravljajo tudi moški, ženske in otroci; do leta 1960 niso smeli rogoviliti po Ptuju, danes pa se v kožuhe odevajo tudi občinski veljaki in estradniki. Menijo, da tako utrjujejo slovensko blagovno znamko v starodavnem mestu in še – drugače kot drežniške maske, ki ne hodijo drugam – čez mejo, kjer pa se pogosto ne znajdejo najbolje.

Kurentovanje, tako kot večina drugih pustnih likov in skupin, ni moglo ubežati novodobnim organizatorjem prireditev, ki postavljajo v ospredje spektakel z novimi presežki in rekordi. Kurent kot skrivnostni lik iz davnine ostaja zapisan v našo dediščino, življenje pa kot izumljena tradicija (Bogataj) nadaljuje kot maškara, kot slikovita prikazen brez povezave z magično vero, ki ga je spočela …