Bilo je pred slabimi 20 leti, ko je Tomaž Tekavec svoje navdušenje nad srednjeveškimi borbami in vsem, povezanim s tovrstno preteklostjo, nadgradil še v (srednjeveško) kovačijo. Njegova pot v svet kovaštva se je začela iz osebnega zanimanja in zlasti strasti do srednjeveških trdnjav, kjer je iskal alternativo za tradicionalne rokodelske prikaze.
»Hodil sem na razne srednjeveške dogodke, tudi v Avstrijo, bil sem tudi mečevalec. Sčasoma nisem spoznal le, da me to vse bolj privlači, zlasti sem pogrešal, ker je bilo na domačem trgu pomanjkanje kvalitetnih in unikatnih kovanih izdelkov,« zametke svoje kovaške poti oriše Tomaž Tekavec, ki unikatne izdelke, predvsem nože, meče in druge kovane predmete ponuja pod blagovno znamko TomTek.
Komercialni noži pogosto izgubijo ostrino in jih je težko ponovno nabrusiti.
Kljub pomanjkanju trga in strokovnega znanja v začetku njegove kariere se je sčasoma kot samouk izoblikoval v vrhunskega kovača in postal prepoznaven po svojih unikatnih izdelkih, ki gredo v promet tudi daleč zunaj državnih meja. Višje v Sloveniji, kot je s svojim izdelkom že šel, dobesedno niti ne more. Replika znamenitega Aljaževega stolpa, ki jo je naredil skupaj s kovaškim kolegom Miho Moricem, je za hip delala družbo originalu na naši najvišji gori. Na Triglavu je nastala tudi fotografija, ki jo ima Tomaž še posebej v lepem spominu.
»Marsikdo reče, da ne gre na Triglav, pa če mu plačajo. No, meni so, pa sem šel,« pove, medtem ko prikazuje del postopka izdelave noža in znamenitega damaščanskega jekla. »To vrsto jekla pogosto uporabljam, saj je znano po svoji lepoti in hkrati kompleksnosti izdelave. Potem so tu še izdelki iz inoksa, ki je prav tako kakovostni, le pri dizajnu ni takšnega manevrskega prostora, kot je to pri damaščanskem.«
Sekira z več kot 800 plastmi jekla. Cena, kaj hitro gre čez dva tisočaka, pa bolj nakazuje, da je bolj za v vitrino, ne pa za delo v gozdu. Foto: Dejan Javornik
Koliko časa traja izdelava noža, ni enoznačnega odgovora, saj na to vpliva vrsta želja naročnika kakor tudi material, iz katerega je narejen. Ure in dnevi pa se kajpada hitro nabirajo, zlasti ko se Tomaž loti zahtevnejšega projekta. Treba se je namreč pripraviti, skovati rezilo in ga pravilno obdelati, da doseže želeno kakovost. Potem pridejo na vrsto detajli, ročaj in morebitne gravure. Tomaž namreč prav vse naredi sam.
Ko beseda nanese na razliko med običajnimi noži, ki se dobijo za nekaj (deset) evrov, je jasen: »Komercialni noži pogosto izgubijo ostrino in jih je težko ponovno nabrusiti, unikatni kovani noži ohranijo svojo ostrino dlje časa in jih je mogoče večkrat nabrusiti brez izgube kakovosti. Prav tako so na otip in pogled povsem drugačni.« Kuhinjski nož, ki ga izdela, ob neki normalni uporabi tudi pol leta ali več ne potrebuje nobenega brušenja. Čeprav, kot rečeno, dela uporabne nože po naročilu, se nanj obrnejo tudi zbiratelji in ljubitelji kakovostnih rezil, ki cenijo ročno delo in unikatnost vsakega izdelka.
800 plasti damaščanskega jekla ima sekira.
Specifične tehnike in oprema, ki jih uporablja Tomaž, vključujejo talilno peč na plin, ki omogoča boljši nadzor nad procesom, ter različne brusilne kamne in trakove, ki zagotavljajo natančno brušenje rezil. Proces izdelave vključuje tudi kovaško varjenje, pri katerem se različni sloji jekla združijo v eno celoto, kar ustvarja edinstvene vzorce na rezilu. Takšni noži so pogosto dražji, saj zahtevajo več časa in truda za izdelavo, vendar so tudi bolj vzdržljivi in estetsko privlačni. Tudi po dvesto in več slojev ima vrhunski nož iz damaščanskega jekla, sekira, ki nam jo je pokazal, pa celo več kot 800. Tako je kaj hitro jasno, zakaj temu primerna tudi cena.
Ta jasno zelo niha, saj je precej odvisno od želja naročnika, načeloma se začne pri kakšnih 250 evrih. In prav pri razmerju med kakovostjo in ceno sogovornik pove, da jim ponudba cenejših in cenenih nožev, ki jih prodajajo kot vrhunske, povzroča škodo, saj na oko laični kupec res težko loči škart robo od kvalitete. Tekavec sodeluje tudi z Obrtno zbornico Slovenije, kjer si prizadeva za vzpostavitev standardov in certifikacije kakovosti kovanih nožev. »To je pomembno za zagotavljanje, da so noži, ki jih kupci prejmejo, resnično vrhunske kakovosti,« je prepričan. S tem bi se izognili situacijam, ko kupci zaradi slabih izkušenj z nekakovostnimi izdelki izgubijo zaupanje v kovane nože.
Orodje, ki ni ravno običajno v domači delavnici. Foto: Dejan Javornik
Tomaž Tekavec pa ni le mojster v izdelavi unikatnih nožev, temveč tudi strasten mentor, ki svoje znanje prenaša na druge. Organizacija tečajev kovanja nožev je postala pomemben del njegove dejavnosti, saj povpraševanje po tovrstnih izobraževanjih narašča. Tečaji privabljajo tako domače kot tuje tečajnike, vključno s turističnimi obiskovalci, ki želijo doživeti nekaj edinstvenega in praktičnega. »Tečaji so prilagojeni posameznikom, izvajam jih individualno ali največ dva tečajnika hkrati, saj se sicer težko temeljito posvetiš.« Izdelek, navadno je to nož, tečajniki seveda dobijo zase in je vključen v ceno tečaja.
Pa ga ni strah, da bi s tem koga tako navdušil, da bi dobil konkurenco? »Do uspešnega kovača je dolga in naporna pot, tako da me tega res ni strah, čeprav se trije tečajniki, ki sem jih imel, zdaj tudi sami že ukvarjajo s kovaštvom. Ampak dobra konkurenca ni nikoli težava, problem so, kot sem že rekel, tisti slabi, ki vrhunskim izdelkom delajo škodo.«
Njegova vloga mentorja in promotorja kovaške kulture je tako neprecenljiva, saj omogoča, da se znanje in veščine prenašajo na nove generacije, kovaštvo pa ostaja živo in cenjeno. Pravzaprav je, kot tudi sam ugotavlja, to ena redkih rokodelskih dejavnosti, ki se iz skorajšnjega popolnega zatona spet obuja.
Na tečajih prikaže vse, od dela z veliko mašino do najmanjše podrobnosti. Foto: Dejan Javornik
Da bo res prava ostrina ... Foto: Dejan Javornik
Tudi preciznosti in natačnost sta del njegovega posla. Foto: Dejan Javornik
Prodaja jih pod blagovno znamko TomTek. Foto: Dejan Javornik
Tehnologija mnogo pripomore, a brez človeškega dejavnika ne gre. Foto: Dejan Javornik
Iz ognja ustvarja nesmrtne mojstrovine. FOTO: Osebni Arhiv
Njegova vloga mentorja in promotorja kovaške kulture je neprecenljiva. Foto: Dejan Javornik
Original in replika na strehi Slovenije FOTO: Osebni Arhiv
Začel je kot samouk in z leti postal vrhunski kovač. Foto: Dejan Javornik
