V soboto so se svojci, predvsem tri hčerke, sin in vnuki ter vnukinje, prijatelji in sodelavci na ljubljanskih Žalah poslovili od zdravnika Tomaža Franca Koželja, dolgoletnega vodje ambulante letalske medicine, ki je umrl le dan pred svojim 79. rojstnim dnem. V Slovenskih novicah smo pred dvema letoma objavili njegovo zgodbo, saj mu zdravniška zbornica ni želela podaljšati licence za licenciranje vojaških pilotov v Sloveniji, medtem ko je za Natove pilote to dejavnost brez težav opravljal.
Slovo od dolgoletnega vodje letalske ambulante v Slovenski vojski FOTO: Gordana Stojiljković
Kot je na pogrebu dejal predstavnik Slovenske vojske (SV), je bil Koželj zdravnik, vojak, pilot, človek, ki je življenje posvetil pomoči drugim, v SV pa je s svojim delom pustil neizbrisen pečat. »S svojo strokovnostjo, odločnostjo in širino pogleda je hitro postal eden ključnih stebrov razvoja vojaške medicine v Slovenski vojski. Prav on je bil eden tistih, ki so postavili temelje vojaške letalske ambulante in vojaške letalske medicine v SV. Bil je pionir na področju, kjer so potrebni ne le vrhunsko medicinsko znanje, ampak tudi pogum, vizija in sposobnost sprejemanja najtežjih odločitev. Bil je vrhunski kirurg in hkrati pilot. Redka kombinacija znanja, discipline in predanosti. Razumel je človeka na operacijski mizi in človeka v pilotski kabini,« je še dejal predstavnik SV.
Zdravnik Tomaž Franc Koželj se je zadnja leta boril z zdravniško zbornico. FOTO: Osebni arhiv
»Bil je človek topline, znanja in neomejene predanosti. Človek, ki je znal povezovati ljudi, jim pomagati in jih navdihovati. Ko je bil v zraku, je bil resnično doma. Letenje zanj ni bilo le poklic ali hobi, bilo je del njega. In prav skozi ljubezen do letenja sva se še tesneje povezala tudi midva. Ko sem učil njegovega sina leteti, smo postali več kot prijatelji; postali smo družina,« je med drugim navajal družinski prijatelj, ki je zbrane opomnil tudi na njegovo bitko s sistemom. »Zato toliko bolj boli, da je zadnja leta njegovega življenja zaznamoval boj z nerazumnimi ovirami in birokracijo, ki mu je jemala to, kar je imel najraje: možnost, da dela, pomaga in leti. To ni bila le krivica do vrhunskega strokovnjaka; bila je krivica do dobrega človeka,« je navajal prijatelj.
Boli, da je zadnja leta njegovega življenja zaznamoval boj z nerazumnimi ovirami in birokracijo.
Hotel zbrati svoje otroke
Dan pred pogrebom so se na srečanju maturantov na Koroškem ob 60-letnici mature zbrali Koželjevi sošolci in sošolke. »Hotel si zbrati svoje otroke na praznovanju skorajšnjega rojstnega dneva, pa te je prehitela smrt. Hotel si se na včerajšnji dan s šopkom na prsih srečati in praznovati skupaj s sošolci 60-letnico mature. A bil si med nami drugače. Ljubeče smo se te spominjali kot dragega sošolca, ki je dane talente in gimnazijsko znanje marljivo unovčil v nadaljnje študije in z vsem pridobljenim reševal življenja. Počivaj v miru, Tomaž,« je o Koželju povedala gimnazijska sošolka, ki je svoje poslanstvo našla v služenju bogu.
»Vsak od nas je imel z njim poseben odnos, svojo zgodbo in svoje spomine. Kljub njegovim številnim dosežkom in nagradam pa vem, da je bil najraje predvsem oče. To je bila njegova najpomembnejša vloga. Na svoje otroke je bil neizmerno ponosen. Moja najljubša aktivnost z njim je bilo igranje šaha. Skoraj vedno me je premagal, razen takrat, ko mi je pustil zmagati,« je med drugim povedala najmlajša hči Alja, najstarejša Mojca, tudi sama zdravnica, pa je poudarila, da je neskončno ponosna, da mu je podobna. »Hvala za vse ure v zraku. Naše življenje v mladosti je bilo precej neobičajno, veliko smo preživeli na letališčih, ampak ti spomini so v bistvu zelo, zelo, zelo lepi in živijo z nami naprej.« G. S.
