Na obisk se pri Tomu Prašnikarju, ki živi v Dobravi pri Škocjanu, nismo napovedali, predvsem zaradi radovednosti, saj nas je zanimalo, kaj 90-letnik počne ob osmih zjutraj. Presenetili smo ga v njegovi delavnici. »Ob sedmih sem že začel. Tale nahrbtnik bom popravil. Sicer pa res uživam, ko delam, to je za mojo dušo,« se prešerno nasmeji zgovorni Dolenjec, ki bi lahko že zdavnaj odložil orodje. A pravi, da ga prav delo drži pokonci. »Komatov in sedel za konje ne izdelujem več, pa tudi kavčev in foteljev ne tapeciram več. Naredim pa kak pas, etui za nože, nožnice, tudi ruzak, če bi si ga kdo zaželel. Pa seveda kaj popravim. Je pa vse ročno delo, na roke šivano, iz usnja narejeno,« pokaže lično izdelan etui za nože.
V klepetu se vrne v svojo mladost. Preživel jo je v Izlakah pri Zagorju. Po osnovni šoli je dve leti obiskoval gimnazijo, potem pa se šel raje učit za sedlarja tapetnika. In se tudi zaposlil v tej branži. »Mojstru sem nekega dne rekel, naj mi poveča plačo, saj sem cel dan šival za pet tisoč dinarjev, kolegi so se pa zabavali ob popoldnevih. A sem ravno v tistem dobil ponudbo nadzornika iz rudnika, tako sem se zaposlil v rudniku. Zagotovo sem bil najbolj olikan rudar v Zasavju, brez kletvic, ki so tako znane pri knapih,« hudomušno doda. V rudniku je delal šest let. Že v začetku je bila plača štirikrat višja kot prej, ko je med prsti vihtel iglo in dreto, z napredovanjem pa se je plača le še povečala. Tako je lahko že leta 1955, ko je umrl en sedlar, kupil vse orodje, ki ga je imel v delavnici. In tega ima še zdaj.
Bil je tudi lovski rogist. FOTO: Osebni Arhiv
Na Dolenjsko se je preselil leta 1962 in si kariero ustvaril v IMV. Zaradi dela v rudniku so bili prsti bolj trdi in okorni kot prej, a se je v tej avtomobilski tovarni, kjer se je sprva zaposlil kot avtotapetnik, naučil vsega, tudi marsikatera izboljšava je bila njegova pogruntavščina. Pred petimi desetletji in pol se je odpravil celo v Nemčijo, njegove sposobnosti so znali ceniti in ga dobro plačali, a kaj, ko jezika ni obvladal in se je raje vrnil v domovino. Je pa za enotedenski zaslužek ženi kupil zlat prstan, zase pa vrtalni stroj, tega ima še sedaj in še vedno dobro dela.
V lovski sobi ima posebno mesto prtič s podpisom slikarja Božidarja Jakca. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
Pot ga je znova pripeljala v IMV, postal je deklarant v materialnem oddelku. Prevzemal je vsemogočo robo in res je z veseljem hodil v službo. V začetku 90. let prejšnjega stoletja je izpolnil pogoje za upokojitev. V penziji je bilo znova več časa za domačo delavnico, a ker si ni upal delati na črno, je njegov sin ob službi odprl s. p. Dela je bilo veliko, davkov pa še več, zato je po nekaj letih podjetje zaprl, Tomo pa je odprl dopolnilno dejavnost.
Jakac ga je učil slikati
Tomo, njegovo uradno ime je Tomaž, ima zelo rad glasbo. Kar 39 let je pel pri Šentjernejskem oktetu, s katerim je videl veliko sveta, tudi čez lužo so ponosno peli slovenske pesmi. Desetletje in pol je bil tudi rogist. »Na Bavarskem smo dobili zlato plaketo,« pokaže na priznanje na steni. Je pa tudi lovec. V zrelejših letih se je pridružil lovski bratovščini, tako da je zdaj v Lovski družini Šentjernej 42. leto.
Več kot 60 let stara singerica dela kot ura. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
»Vsako leto ustrelim enega divjega prašiča. Pa na gorske jage tudi še grem, na poljske pa ne, mi koleno ne da. Ampak važno je druženje,« pribije Tomo in pokaže na nahrbtnik, ki visi na vratih. Ta je njegov, lovski. Vedno ga vzame s seboj, ko se dobi z lovci. Vse je že notri, le še malico da vanj. Je pa njegovo delo. Desetletje in pol je že star, a je kot nov. In prav Prašnikarjev ruzak imajo številni lovci in popotniki. Ker je Tomo dobro vedel, kje se ti legendarni nahrbtniki najbolj trgajo, jih je na tistih mestih ojačal. Dno je iz usnja, naramnice podloži z mehkim filcem, seveda pa so nepogrešljivi žepki, v katere lahko lovec ali popotnik spravi stekleničko, vrvico, nož, beležko in drugo opremo.
Stene njegove delavnice krasijo številne zanimivosti, ki pritegnejo pogled. Med njimi so tudi njegove slike, celo podoba konja, ki jo je izdelal ob koncu šolanja. Konj ima na sliki vso potrebno opremo, prav takšno so morali ob zaključku šolanja tudi izdelati: vajeti, komate, naglavke in vprežno opremo.
Vsak etui za nožke je unikat in čisto ročno delo. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
Slik je še več v lovski sobi. »Tale osnutek rudniške nesreče čaka, da jo končam,« nam zaupa. Na njegovih slikah, največ je oljnih, naslikanih na platno, so živali, krajine, tihožitje. Med slikami visi prtič, na katerega so v belokranjskem stilu uvezen tekst, pod njim pa podpis Božidarja Jakca. »Slikanja me je učil Božidar Jakac. Prvič sem ga srečal, ko je slikal nedaleč od Šentjerneja. Vrbe je upodabljal, z njim je bila njegova žena. Peljal sem se mimo, pa sem se kar ustavil in beseda je stekla. Marsikateri nasvet mi je dal. Smo pa bili s Šentjernejskim oktetom povabljeni na njegovo 80-letnico na Otočec. In na tem prtiču je vtkan jedilnik,« razloži Tomo. Njegovo orodje je vzorno zloženo. Tudi vseh 11 šivalnih strojev, ki jih ima, vsakega za svoj namen, dela brezhibno, saj jih sam servisira. Prav tako so na svojem mestu šablone in material, predvsem usnje, ki ga dobi s Češke: »130 evrov je kvadrat, je drag kot žafran!« Tudi zato z delom, ki ga počne, ne bo obogatel. Je pa vesel, če lahko komu ustreže in mu izpolni željo, ko si želi na primer obnoviti in v usnje obleči kak kos starega pohištva, morda kovček, sedež. In ko brska med starimi fotografijami, se ustavi pri lični, v usnje odeti kočiji, ki jo je že pred leti obnovil za kmetijsko šolo Grm Novo mesto. »Na tole sem pa najbolj ponosen,« sklene Tomo Prašnikar.
Orodje je leta 1955 odkupil od žene pokojnega sedlarja. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
