Tožilca Stojka zasvojil hazard

MARIBOR – Nekoč sodelavca, danes sovražnika. Tako bi lahko na kratko opisali razmerje med nekdanjim murskosoboškim tožilcem Robertom Stojkom in ljubljansko tožilko Blanko Žgajnar. Danes strokovnjaka za kazensko pravo stojita vsak na svojem bregu – eden sedi na zatožni klopi, druga mu očita podkupljivost. »Iskreno mi je žal, da se je to zgodilo. Vedel sem, da je narobe, a nisem mogel več iz tega. Čutil sem, da me bodo zasačili. Vesel sem, da je zadeva prišla na dan. Bil sem odvisnik od hazarda. Enkrat sem si celo razbil glavo, ko sem prišel z igralniškega pohoda, ker sem se z njo zaletaval v zid,« se je pred senatom na mariborskem sodišču pokesal 47-letni nekdanji tožilec.

Stojko je v policijsko past padel 4. novembra 2010, le nekaj minut zatem, ko naj bi mu Boštjan Serec izročil 25.000 evrov podkupnine. Denar mu je obtoženec v procesu, v katerem je Robert Stojko nastopal kot tožilec, izročil, da bi mu tožilec Stojko pomagal z nasveti glede (ne)udeležbe na obravnavah. Stojko naj bi proces peljal tako, da bi vodil do oprostilne sodbe, in obenem obljubil še, da se na oprostilno sodbo ne bo pritožil. Zdaj že nekdanji tožilec, ki je togo sam odložil nekaj dni po aretaciji, je predsednici senata Tanji Rot razlagal, kako je leta 2007 zabredel v težave s hazardiranjem.

Hitro postal odvisen

»Ko so prišli policisti, sem takoj odstopil s položaja tožilca. Nisem nameraval izigravati sistema, nisem želel, da bi zaradi mojega ravnanja padala sramota na sodelavce in celotno pravosodje,« je še dodal Stojko. Nato pa razkril še, da se je z igrami na srečo srečal povsem po naključju leta 2007. Hitro je postal odvisen in v slabih štirih letih zaigral 90.000 evrov, zato je pri različnih slovenskih bankah najemal kredite. Ko je uvidel, da je postal odvisen od iger na srečo, se je dal vpisati v seznam odvisnikov, zaradi česar ni imel več vstopa v igralnice. A je našel izhod v sili: »Potem pa sem pač igral v pajzlih ob avstrijski meji, kjer tega nihče ne kontrolira.«

Je šlo za posojilo?

Četudi je Robert Stojko dejanje priznal, je ves čas poudarjal, da si je želel denar od Boštjana Serca le izposoditi, povrnil pa naj bi ga v enem letu. Kot dokaz je sodišču predložil tudi potrdilo o posojilu, ki sta ga Stojko in Serec napisala 15 minut pred aretacijo. »Serca sem srečal po naključju v nekem lokalu. Verjetno smo spili tudi preveč alkohola, ko sva se začela pogovarjati, da mi lahko pomaga,« je razlagal Serec. In nato od Serca najprej prejel 1000 evrov, nato pa še nadaljnjih 25 tisočakov. Toda ti niso bili več njegovi, saj se je medtem že vključila policija, ki je Boštjana Serca vzela pod okrilje tajnega policijskega delavca in mu tudi zagotovila potrebnih 25.000 evrov za predajo tožilcu.

Zgodbo, da je šlo le za posojilo, je včeraj na sodišču potrdil tudi Boštjan Serec. A se je že na začetku zaslišanja začel izmikati: »Gospoda Stojka nisem prijavil. Kako je ta zadeva prišla ven, ne vem. Moral sem sodelovati, da ne bi bil še sam v kazenskem postopku. Gospod Stojko je vedno rekel, da bo ta denar vrnil.« Tako naj bi mu Robert Stojko vrnil tudi tisočaka, ki mu ga je Serec posodil skupaj z mamo Dragico. »Toda tega tisočaka je takrat zasegla policija,« se je spomnil Boštjan Serec.

Kopališke vstopnice

Boštjan Serec, kronska priča proti tožilcu, je bil v letih 2002 in 2003 prodajni referent v Termah 3000. Tam je skrbel tudi za naročanje in prevzemanje kopaliških vstopnic, ki so prihajale iz tiskarne. Zaradi suma poneverbe in zlorabe položaja pri naročanju in prodaji 26.000 kopaliških vstopnic, s čimer je Terme 3000 oškodoval za 200.000 evrov, se je z dvema soobtoženima znašel na zatožni klopi murskosoboškega okrožnega sodišča. Senat je za krivega spoznal le Serca in mu prisodil dve leti in pol zapora, preostala dva je oprostil. Temu je sledilo tudi višje sodišče in sodba je medtem postala pravnomočna.