Tradicija, ki traja že 26 let: na sveti Ani znova izbrali najboljše salame

Skupina treh prijateljev, sicer zapriseženih ljubiteljev salam, iz Ribnice je pred 26 leti, torej na prelomu tisočletja, v koči Planinskega društva pri sveti Ani, priljubljeni izletniški točki dežele suhe robe, pripravila prvo ocenjevanje suhomesnih izdelkov. Odtlej vsako pomlad romajo k sv. Ani, od koder se z višine nekaj manj kot tisoč metrov odpre razgled kot na dlani. Pred očmi se razprostira širno ribniško-kočevsko območje, prepleteno z gozdovi, raztresenimi vasmi in dolinami, ki dajejo pokrajini poseben, skoraj pripovedni značaj.

Spodbujajo kakovost

Tja se podajo izdelovalci salam, še več pa je tistih, ki jih ta dogodek privablja tako ali drugače. Doma pridelane salame, kot organizatorji pravijo, na ribniški način, imajo poseben vonj in okus. Seveda jih lahko prinesejo salamarji od vsepovsod, kot je že vsa leta tradicija. Tako je bilo tudi tokrat, ko je komisija več ur natančno ocenjevala vzorce 30 salam, kar je bilo največ v zadnjih letih. Na splošno je bila večina primerkov kakovostna, komisija pa je imela sorazmerno strog kriterij, je dejal predsednik Nik Starc – poleg njega so bili v komisiji še Urban Jaklič, Frenk Adamič, Janez Belaj in Rok Šilc – in poudaril, da je to eden najlepših kulinaričnih dogodkov v ribniški dolini. »Vsaka salama nosi svojo zgodbo, zgodbo o družinskih receptih, o starih kleteh, v katerih poteka skrbno in potrpežljivo sušenje, ter o posebni mešanici truda, ljubezni in domačega znanja, ki je ni mogoče najti v nobenem priročniku,« jih je pohvalil Nik.

Ocenjevanje je potekalo na podstrešju planinskega doma in ob zvonjenju bližnje podružnične cerkve, pri čemer so ocenjevali videz, sestavo, prerez in barvo prereza, teksturo, vonj ter okus salame. »Pri tej je tekstura mehkejša in nekoliko drobljiva, pri oni drugi pa je tekstura sočna in ravno prav kompaktna, rez je čist in enakomeren. Ta je dobra, vendar ne tako izrazito kot prva, ki je primerna za vsakodnevno uživanje, a ne za vrhunske ocene,« je komisija zapisovala svoje vtise in jih primerjala med seboj. »Cilj ni le izbrati najboljše salame, temveč tudi spodbujati kakovost in izmenjavo znanja med pridelovalci,« pove Nik in doda, da najboljše domače salame izdelujejo oktobra, do ocenjevanja pa dozorevajo (sušijo), kar je najbolj zahteven del postopka. Svinjsko meso, ki je osnova, in goveje morata biti obrana vseh mren, poleg začimb žlahtnost salami dajejo maščobe.

Mesnica slavnih

Sledila je razglasitev. Tokrat nihče ni prejel vseh točk, je pa imela komisija zahtevno delo. Podelili so deset bronastih priznanj in dve srebrni. Po oceni je najkvalitetnejšo salamo prinesel Jure Hribšek iz Žlebiča (njegovo ime je zapisano na tako imenovano mesnico slavnih), nekaj manj točk je na drugem mestu prejela salama Jošta Perovška iz Velikih Lašč, tretji pa je bil Mitja Žužek z Velikih Poljan. Še po nečem slovi ribniško ocenjevanje, od začetka je namreč nepisano pravilo, ki se ga držijo vsi zmagovalci, namreč da po razglasitvi izidov za osvojeno prvo mesto odkupijo flaškon z vinom, tokrat je moral zanj odšteti 70 evrov, dobra volja pa nalaga, da se tudi prihodnje leto udeležijo srečanja in s seboj prinesejo pečenega odojka. Z izjemo lanskega leta, ko je družba želodce tešila z brancinom. »Letos se ni izšlo. Drugi so imeli boljše izdelke,« je vtis s prijatelji delil Toni Zupanc z Izlak, eden najuspešnejših udeležencev tega tradicionalnega ocenjevanja. Njegovo ime se je že štirikrat vpisalo na mesnico slavnih.

»Od preloma tisočletja je kar hitro minilo 26 let in morda je čas, da organizacijo tega res priljubljenega dogodka prevzame kdo drug. Med nami so taki, ki jim to gotovo ne bo težko,« se je udeležencem in sodelujočim zahvalili Boštjan Schönleben, ki je bil pobudnik ocenjevanja skupaj z Leonom Lovšinom - Levčijem. In se je kmalu po razglasitvi v rahlem teku – veliko počasneje kot pri korakih, ki jih pušča na številnih tekih po svetu v ultramaratonu – podal v dolino. Boštjan, ki je dobršen del življenja namenil športu, se je lani kot eden redkih Slovencev udeležil 217-kilometrske tekaške preizkušnje, ki se začne v Badwater Basinu, s 85 metri najnižje točke Severne Amerike, in se zaključi na višini več kot 2500 metrov ob vznožju gore Whitney. »Lepi so kraji onkraj luže, a ta naša, ribniška dolina, ima svojo prvinskost,« je Boštjan pomahal na poti dol in dodal: »Danes sem zaradi tega dogodka izpustil (vsakdanji) kondicijski tek po poti Zadolju (deset kilometrov v obe smeri). Bo pa zato jutri padla dvadestica,« je obljubil in dodal: »Klobasa oziroma salama pa tekne ob vsaki priložnosti.«

Ob koncu uradnega dela so vse salame razrezali in jih skupaj z drugimi dobrotami ter seveda z žlahtno kapljico postregli obiskovalcem. Sledilo je druženje, kakršnega znajo pripraviti le tam.