Tri grde iz lepe njihove

Dve obrobni zgodbici sta mi segli v prste, da ne rečem v srce. Obrobni le zato, ker sta se pač zgodili na družbeni margini, povrhu pa še pri naših južnih sosedih.

V Pulju so na tekmi hrvaškega prvenstva huligani nogometaša stoprvič zasuli z žaljivkami zaradi barve njegove kože. Ki seveda ni bela. Belle, Henry Belle, v hrvaški ligi služi kruh za svojo revno družino v Kamerunu, se je pod težo verbalnih banan zlomil in sredi igrišča dobesedno sesedel in zjokal. In? Nič, kuna, dve kazni, v bistvu pa – nikom ništa. Naj bo afriški črnček brez naroda, sorodnikov in prijateljev srečen, da ga niso še prebunkali kje za vogalom.

V Zagrebu so podgane napadle družino, ki živi v romskem naselju, postavljenem na črno. Med spanjem so po obrazu pogrizle 17-dnevnega dojenčka in njegovo 18-letno mamo, smo v minulih dneh brali tudi v vseh slovenskih medijih. In? Policija je takoj odločno reagirala in zaradi zanemarjanja otroka ovadila starše. Ki so sicer tudi sami hrana glodavcev. Naj bodo srečni, da jih ne deratizirajo.

Tik pred zaključkom redakcije pa mi javi naš prekmurski dopisnik: nekje v Hrvaškem Zagorju se je v nedeljo po maši član zelene bratovščine hvalil, da je počil velikega belega. Psa, namreč, Obija, pirenejskega planinskega psa, ki so ga že nekaj dni pogrešali njegovi slovenski lastniki iz Haloz. Precizni lovec je dobil sprintano fotografijo kosmatinca, vedel je tudi, da je zanj obljubljena nagrada 500 evrov, a je kljub vsemu – ali pa prav zato – pritisnil na petelina.

In? Hrvaški policist je ogorčenim Slovencem mirno razložil, da pri njih pač velja tak zakon: pes brez lastnika in ki ni na špagci, je legitimna tarča za odstrel. Če je slovenski, najbrž še toliko prej. Pok!

To seveda ni bila protihrvaška kolumna. Le stolpič o treh grdih zgodbah iz lepe njihove, ki so se zgodile čisto blizu nas. Dvomim, da se ne bi mogle tudi pri nas.