Trma ji je rešila življenje

V njenem primeru je beseda legenda upravičena. Helena Žigon, gospa, ki je globoko zaznamovala zgodovino rekreativnega teka na Slovenskem. Lani je pri 86 še enkrat tekla na Ljubljanskem maratonu, nato se je z uradnih tekmovanj umaknila. »Vse pride in vse mine,« pravi in še naprej miga. Zase, za dušo in telo, pozornost, ki so ji jo namenjali, kadar je tekla proti cilju, pa vendarle malce pogreša. »Vsi so me poznali in njihovo spodbujanje mi je dalo zagon.«

Tek kot pribežališče

Poznajo jo mnogi, a ne le ljubitelji teka. Zato ker je njena zgodba, zgodba Bele dame, tak je naslov njene biografije, navdihujoča in optimistična. Čeprav ji življenje ni prizanašalo. »Helena je dobra novica, ker deluje motivacijsko, ker daje upanje, ker kaže, kaj vse je mogoče,« je o njej povedala avtorica Bele dame Jasmina Kozina Praprotnik.

Tek je bil vedno pomemben del Heleninega življenja. Najprej je tekla zato, ker je morala, potem zato, ker je želela. Tek je bil zanjo, človeka nemirnega duha, ki težko zdrži pri miru, vedno svojevrstno pribežališče. Svet, v katerem je našla svoj mir in v katerem je lahko sama odločala o sebi.

V Beli dami je tudi o tem, kako so ji življenje od njenih najnežnejših otroških let prav grdo krojili drugi, povedala marsikatero grenko. Razkrila je zelo intimna občutja in se zaradi svojih odkritih besed »zamerila nekaterim ljudem«. A je le povedala tako, kot je bilo.

Zmaga v navadnih čevljih

Kako je mami zamerila, ker se ji je še zelo majhni odrekla. »Poleg mene je imela še tri otroke in vse je lahko obdržala, mene pa je dala stran.« Z njo je navezala stike in se prvič zares pogovorila šele pri dvajsetih. Razčistili sta, ja, ampak grenkoba ni šla proč. Najbrž je še hujša in globlja tudi zato, ker je morala Helena odrasti ob mačehi, ki je bila prav takšna, kakršne poznamo iz literature. Od nje je namesto objemov dobivala udarce, namesto pohval žaljivke. Zanemarjana, zaničevana, trpinčena. Grdo je bilo.

Helenina mladost se je lahko razcvetela šele po vojni, ko je začela hoditi v službo. In v tisti čas sega zgodba, pravzaprav že kar anekdota o tem, zakaj je sploh začela teči. Prijateljice so jo na poti iz službe nagovorile, da se je pridružila tekačem na tekmi čez drn in strn. Pa se je, kar v navadni obleki in čevljih, ter zmagala. Tako se je začelo.

Takrat, v obdobju sindikalnega športa, so prirejali veliko športnih iger, v Gradisu, kjer je delala, so bili glede tega še posebno dejavni. Tudi zato se je Helena, ki je »zgrabila vse, kar se je ponujalo«, ukvarjala s tekom na smučeh, še ljubše ji je bilo pozneje alpsko smučanje, ki se ga je lotila precej pozno, pri 32 letih. Pa plesala je rada, o ja. Tudi folkloro. Ko je delala v Gradisu, je profesorja Jenka pregovorila, da jih je učil, in potem so plesale na gradbiščih. Lepi časi so bili, se spominja, časi, ko sta bili druženje in prijateljevanje najpomembnejši.

Manj trmasta polovica

Njen najboljši prijatelj in zaveznik je bil mož Stane. Lani se je poslovil. Pol stoletja sta preživela skupaj, močno navezana drug na drugega. Helena Žigon, gospa, ki odkritosrčno govori tudi o manj lepih rečeh, rada pove, da je bil v njunem zakonu Stane manj trmasta polovica. »Veste, rojena sem v Žireh, tam je menda trma doma. Včasih, ko sem bila mlajša in sva se z možem sporekla, po ves mesec ne bi govorila, če ne bi bil on popustljivejši,« je priznala v intervjuju v Poletu.

Trma, ki se je pri njej z leti vendarle malce omilila, ji je prišla prav pred dobrimi dvajsetimi leti, ko je zbolela za rakom. Trma in predvsem kondicija, kot so takrat pravilno napovedali tudi zdravniki, sta ji rešili življenje.

Helena je svoj prvi maraton pretekla pri 54 letih; pri 67 je nastopila na znamenitem newyorškem. Da vidi, kako je teči v takšni množici. Doživetje, ki ga ne pozabiš. In v življenju Helene Žigon se je nabralo veliko takšnih doživetij. Tudi grenkejše vrste, ampak, kot pravi, »tako je življenje. Mislim, da je že ob rojstvu zapisano, kako boš živel.« Pri Heleni Žigon je bilo zapisano, naj teče; in ona teče. Z višjimi silami se pač ne kaže prepirati. Pa čeprav si bolj trmaste sorte.