Tudi pri nas lahko kupite govedino vagju, a ne boste verjeli, koliko stane kilogram

Naslednji korak Mateja Zadravca iz Miklavža pri Ormožu, ki se že 27. leto ukvarja z ekološko rejo goveje živine, bo takšen: z restavriranim traktorjem znamke Zetor, h kateremu je pripeta stara samonakladalka za seno, preurejena v kmečki voz za prevoz ljudi, bo ob dobri kapljici in koščkih okusne hrane goste popeljal po okolici svoje kmetije. Po prihodu nazaj pa bo pripravil nekakšno izobraževanje z gostijo, kjer bodo obiskovalci, kot pravi Matej, »v naši dolini miru lahko poskusili vse okuse narave, predvsem pa spremljali pot mesa s pašnika do krožnika«. Dolina miru ji reče tudi zato, ker gre v okolici kmetije Zadravec za resnično neokrnjeno naravo; ker gre za pravo zmes urejenih negovanih travnikov in pašnikov ter bogatih gozdov, iz katerih se slišijo različni zvoki divjih živali, vse pa pomirja žuborenje iz bližnjih potočkov in vodotokov.

Seneno meso

Zadravčeva govedina je ekološko seneno meso, kar pomeni, da so živali krmljene izključno s travo in senom. Torej zgolj z naravno krmo. V njihovi prehrani tako ni silaže ali krmil. Poleg tega se govedo prosto giblje po pašnikih in travnikih, pozimi pa jim je prosto gibanje omogočeno v hlevu. »Obiskovalec bo na tak način zraven naše zgodbe vse od vil, ko bo kidal gnoj ali nalagal seno, in do vilic, ko si bo rezal našo pleskavico,« je bil slikovit Matej. Nekakšen kozolec, predviden za pripravo dogodkov dva do trikrat na mesec, je že v načrtih. Stal bo ob objektu, ob prostoru za predelavo, v katerem imajo hladilno in zorilno komoro ter prostor za razsekavanje mesa.

Večji del svežega mesa takoj po razseku spakirajo in ga prodajo, specifične kose, kot je rostbif, pa zorijo na svoj način. »Dobrega kupca najprej zanima, kje in kako se živali prehranjujejo, kako se z živalmi ravna in se jih zakolje, šele na koncu mu je pomembna cena,« je bil jasen Matej. Tistim, ki si želijo prestiža, ponujajo še boljše, in sicer goveje meso vagju. Na njegovih travnikih se namreč že pase to japonsko govedo, izkušnje z rejo pa si je Matej s partnerico Klavdijo nabiral na nemških kmetijah. Mimogrede, kilogram pljučne pečenke vagju stane kar 400 evrov.

Tradicija domačije v Miklavžu pri Ormožu seže v leto 1890. »Iz zapisov je razvidno, da je bila naša primarna dejavnost vedno govedoreja,« je dejal Matej. Temelje ekološkega kmetovanja so postavili njegovi starši leta 1998, sam je kmetijo prevzel leta 2008. »Oče in mama sta bila tako rekoč pionirja ekološkega kmetovanja v severovzhodni, če že ne v vsej Sloveniji. Veliko nam je pomagala tudi Martina Bavec z mariborske fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede,« je poudaril sogovornik. Ob njihovi kmetiji, na kateri za delo še zmeraj poprime tudi 82-letni Matejev oče, se na 34 hektarjih travnikov in pašnikov sprehajajo: en plemenski bik ter približno 50 krav in telet. Na prostem so v vseh letnih časih.

Naslednika že imajo

Zanimivo, Matej, ki ima štiri otroke, hčerko Ines, staro 30 let, ki je magistrica prava, dvojčka sta stara 25 let in sta oba trenutno na Švedskem, Blaž kot vzgojitelj, Jan pa kot logistik, najmlajša pa je petletna Ana, je policist Policijske uprave Murska Sobota, še posebno izurjen za področje avtomobilske kriminalitete. »Policijo izjemno spoštujem in uživam v delu, a nas skoraj vedno čakata stres in negativno ozračje, saj nas ljudje dojemajo le kot represivni organ. Po drugi strani pa sem doma v stiku z naravo in živalmi. Skratka: po službi pristanem v popolnoma drugem okolju, kjer se lahko sprostim, zato si preprosto ne predstavljam življenja, da bi se po službi doma ulegel na kavč ...«

Tudi Klavdija je še do pred kratkim službovala kot policistka. Pa tudi potem, ko je v okviru kmetije registrirala samostojno podjetništvo, še ni povsem slekla uniforme. Še vedno je rezervistka. Biti uniformiranec in kmetovalec pa ima še eno skupno lastnost. Birokracijo, seveda. »Za vsak projekt je to zajetna količina dokumentov. Za en projekt pa te lahko obenem obiščejo trije različni nadzorni organi,« je razočaran kmetovalec, pri čemer dodaja, da ni nič drugače tudi v službi. »Veliko je papirjev, ko nam uspe v enoti izslediti ukraden avto ...« Sicer pa mu je pri razpisih za kmetijo v veliko strokovno pomoč tudi hči Ines.

Morda bi si za vzgled vzeli prakso južne sosede, meja je le streljaj od kmetije Zadravec. Če se Matej odloči, da bo kupil neki stroj, mora imeti sam toliko denarja, kot stane ta stroj. Šele nato mu država vrne denar v obliki subvencije za nakup. Medtem pa ima njegov kolega, kmetovalec na Hrvaškem, veliko lažjo pot. Če stroj stane 100 enot, je njegov lastni vložek 60 enot, 40 enot denarja pa država direktno nakaže prodajalcu. Matej in Klavdija danes kljub vsemu živita svoje sanje. Vse je tudi že nared, da se domov v Miklavž pri Ormožu iz Skandinavije vrne sin Jan s partnerico in otrokoma. Izučen logistik je predviden za Matejevega naslednika in že si je pridobil gradbeno dovoljenje za novogradnjo ob kmetiji.

Zadravčeva 50-glava čreda večino časa preživi zunaj hlevov v neokrnjeni naravi. FOTO: Osebni arhiv

Svoj posel želijo razvijati naprej, tudi v smeri turizma. FOTO: Osebni arhiv