Tudi sadjarske domačije ugašajo

Razmere v slovenskem sadjarstvu seveda niso rožnate. Letino sadja zadnja leta močno krojijo pozebe, toče in suše, kar sadjarje postavlja pred nove izzive in iskanje rešitev. Svoje k slabšanju razmer v panogi prispeva še uvoz poceni sadja iz tujine, pa novi škodljivci in bolezni ter omejevanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev.

Kljub zmanjševanju površin, zasajenih s sadnim drevjem, poskušajo sadjarji, ki vztrajajo, z optimizmom zreti v prihodnost. Kar precej optimizma je bilo v sredo vseeno zaznati tudi v Artičah, kjer so zagnani domačini in člani Sadjarskega društva Artiče ob podpori novomeškega kmetijsko-gozdarskega zavoda pripravili že 31. sadjarske dneve, ki so odlična priložnost za izmenjavo mnenj med sadjarji, stroko in politiko ter pogovore o rešitvah in novih trendih v sadjarstvu.

Porast jagodičevja

Posavje je znano kot zibelka slovenskega sadjarstva, a tudi tu so priča precejšnjemu zmanjševanju sadovnjakov. »V zadnjem času je kar veliko mladih s tega območja, ki so imeli dobro zastavljeno kmetijo, to opustilo in si poiskalo službo. Mladi namreč znajo zelo dobro preračunati in se zavedajo izzivov,« je opozoril Mitja Molan, predsednik SD Artiče.

»Sadjarstvo ni le sadjar. Sadjarstvo pomeni imeti ob sebi tudi močno stroko in politiko, ki ti prisluhne. Časi resnično niso prijazni. Če pri nas vedno poudarjamo, da je domača hrana strateškega pomena, potem tudi sadjarji pričakujemo podporo. Kljub opuščanju kmetovanja nas je še vedno nekaj, ki smo optimisti in še pišemo dobre zgodbe, pri tem pa upamo, da nam bo skupaj s politiko, stroko in našim znanjem ter voljo uspelo naše sadjarstvo dvigniti in popeljati v boljše, svetlejše čase,« je dejal Molan, ki je opozoril tudi na težave z razpisi za kandidiranje za državni denar. Tako so se z njihovega območja na razpis za obnovo sadovnjakov že pred časom javili trije sadjarji, a je uspelo le enemu. »Država bi morala stopiti naproti tistim, ki želijo sadjariti. Včasih je bilo v Artičah in okolici sadjarstvo praktično pri vsaki hiši, v zadnjih dveh desetletjih pa je več kot 50 sadjarskih domačij opustilo to dejavnost. V Italiji, na primer, ki jo tako radi vzamemo za vzor, imajo na Južnem Tirolskem v povprečju kmetije, velike slaba 2 hektarja, torej se poleg službe ukvarjajo še s sadjarstvom, pri nas pa nam je uspelo ugasniti prav ta model kmetij,« je orisal slovensko sadjarstvo.

Če se že površine, zasajene z jablanami, hruškami in breskvami, zmanjšujejo, pa je razveseljivo vsaj to, da so se v tem času pojavile nove sadne vrste, predvsem jagodičevje (jagode, maline, robide, borovnice), ki je na srečo v izrednem porastu, pojavljajo se vrste, o katerih smo včasih le brali, kot so kakiji in asimine, čedalje več pa je tudi površin, zasajenih s kostanjem, orehi in lešniki.

Nova težava je bober

Jernej Križančič iz Vitne vasi na Bizeljskem, bodoči prevzemnik družinske kmetije, kjer se poleg sadjarstva ukvarjajo tudi z vinogradništvom in poljedelstvom, odkrito priznava, da bi pred nekaj leti z lahkoto sprejel odločitev, da bo zaposlen doma na kmetiji, zdaj pa da ne bi bil več tako prepričan o takšni odločitvi, saj je v kmetijstvu veliko tveganja in omejitev, zato je dolgoročno težko načrtovati. Trenutno dela kot terenski svetovalec na KGZ Novo mesto in se sooča še z enim problemom: v sadovnjakih dela škodo tudi bober. »Družina bobrov lahko v eni sami noči uniči tudi deset dreves, novo drevo pa za polno rodnost potrebuje tri ali štiri leta. In četudi zasadimo nova, bo uničil tudi ta, samo ograje in mreže pa niso dovolj. So kmetije, ki so morale posekati tudi pol hektarja nasada in ne bodo več sadile novih dreves.«

Na tokratnih sadjarskih dnevih so dali poseben poudarek tudi smernicam pri novih sortah jablan in češenj, zmanjšanju uporabe škropiv v nasadih jablan ter pridelavi hrušk in kakijev. Po površini pridelave se pravi kakiji uvrščajo že na osmo mesto med sadnimi vrstami.