Tudi živi ščit zaman: družina Vaskrsić ob dom

LITIJA – Priča smo bili vojni. Boju za hišo Zorana Vaskrsića. Na eni strani možje postave, na drugi – živi ščit. Na eni strani mrki in neživljenjski pogledi, na drugi glasno bitje srca, za Vaskrsićeve in boljšo Slovenijo. Predvsem pravičnejšo. Le kdo si je upal dregniti v Hildino ali pa Ivanovo osje gnezdo, se je potihem vprašal marsikdo, ki je tam čakal na usodno deveto uro zjutraj. Kaj pravite, le kdo si je upal? Tam so šli milijoni, tu pičlega 124,38 evra. »Leta 2008 so mi praznili greznico,« je na terasi pojasnjeval prebledeli Zoran. Tam so bili tudi njegova mati Nevenka, ki je to hišo kar trikrat preplačala, in nekaj najtesnejših prijateljev. »Zaradi neplačane položnice so mi po enem letu menda poslali opomin.« To je bil prvi. Govori se, da je Zoran ignoriral pošto, govori se o petih sodnih pozivih pa o osmih, »včeraj slišim, da jih je bilo že kar 17. Toda v moje roke ni priromal niti eden. Nekaj pa je le prišlo,« je glasno dodal. »Sklep o domiku. Da je bajta že prodana.« Nezaslišano. Čeprav je Vodovod-Kanalizacija poslal litijskemu sodišču predlog za rubljenje plače, so mu raje zarubili kar celo hišo in s tem postavili pred vrata petčlansko družino z dvema majhnima otrokoma. Zakaj niso rubili njegovega avta, denimo, ali pa velike televizije, le zakaj? Še več, Zoran pravi, da o dražbi sploh ni vedel, ga potemtakem o tem sploh niso obvestili? In to sploh ni bila prva, pač pa že druga dražba, očitno so načrtno nižali ceno, so se pogovarjali tam na terasi in še: kupec je bil že znan. V zemljiški knjigi je tako že od konca septembra vpisan nov lastnik – Matjaž Lazar iz Trbovelj. »Hišo, vredno 140.000 evrov, je kupil za pol manj,« ne more verjeti. Skupaj z Vladano zadnjo noč sploh nista mogli zaspati. »Do štirih sem bedela. Stvari smo ven odnašali, obujali spomine, se pogovarjali,« je skorajda zahlipala. Na njenem izmučenem obrazu so bili vidni debeli podočnjaki. Rubež se je nezadržno bližal. Izvršitelj Boris Letnar je bil že za ovinkom.

Buuuuu

»Če bo treba, da bom tam not' umrl, bom pač umrl,« je še dan pred usodnim dnevom zatrjeval Zoran. Pred njegovo hišo pa se je potem že navsezgodaj zbralo vsaj stotero opazovalcev, novinarjev, snemalcev in fotografov, aktivistov, radovednih ter bolj ali manj čutečih ljudi. Sosedje so bili vkopani na svojih balkonih ter bili že kmalu priča pravi drami, skorajda srhljivki.

Izvršitelj je prišel v spremstvu dobro opremljenih policistov. Točni so bili kot urica.

Napetost je vse bolj naraščala. »Poglejte jih, prišli so po robo!« se je zadrla aktivistka Vesna. Zoran Vaskrsić se je s svojimi približeval vhodnim vratom. Tam so že stali policisti, ljudje pa bi jih najraje kar pobili. »Buuuuuu!« so kričali. Zoran se je medtem še zadnjič zazrl proti svoji hiši. »Srce se mi trga,« je stisnil skozi zobe in po moško zadrževal solze. Nazadnje se je odločil za gandijevsko držo. »Moja dolžnost je bila, da hišo pravilno zapustim in izpraznim, dodatnih stroškov pa si resnično ne morem več privoščiti,« je dejal in se s tem izognil, kot je še prišepnil, kazni 700 evrov.

Z Zoranovo gandijevsko držo pa se ni strinjalo 20 aktivistov, ki so se združili v živi ščit. Tako so pričakali Borisa Letnarja, ki se je prednje postavil po vojaško. »Opraviti moram deložacijo. Prosim vas, umaknite se, sicer bomo morali ukrepati s silo!« je glasno sporočil. Po čigavem zakonu, so vpili, no pasaran, ni vstopa! Tedaj se je pojavil še komandir Marjan Turnšek: »Vse prisotne opozarjamo, da bomo ukrepali, če se ne boste umaknili.«

Aktivisti v živem ščitu se niso predali. »Vi rubite poštenim, mi bomo tajkunom!« so za hip skočili v ideološke vode. Zoran pa je pokončno dejal: »Hiša je prazna. Družina gre ven.« In so šli na bližnji travnik, od koder so nemo zrli v bitko za njihovo nepremičnino.

Na nož

»To je genocid!« je zabrusil Nenad. »To je živa kraja. Vsak naj da dva evra in poplačamo dolg,« je pozvala starejša gospa s štajerskega konca. »Pa kje bodo ti ljudje spali?« so se nekateri spraševali. »Pri teti v Münchnu,« se je ponorčeval Dušan. Kje je razum, kje logika?

Policisti so šli vse bolj na moč. »Stisni,« je zaukazal Irfan Beširević, dobro znan z vseh aktivističnih pustolovščin Andreja Kurnika. »Ukazujem, da se umaknete,« je še zadnjič velel policist, poskočni major Troha pa je vihtel slovensko zastavo. »Nehajte izdajati ukaze slovenske kaste. Ali ste z nami ali s kasto?« mu je povsem prekipelo. »Ali ste se za to borili v vojni za Slovenijo?« Tedaj je prekipelo tudi policistom. »Izpraznite območje. Policisti, pripravite se na uporabo prisilnih sredstev.« In so šli na nož, na polno. »Fuck off,« se ni dal Matija, Asja se je krčevito branila, a ni šlo več. Fašizem, kakšna prisila. »Ljudje, primite se, stopite skupaj!« je še enkrat zatulil Irfan. Osem policistov je začelo polniti marico, drugega za drugim, Diega, Jerneja, Vesno, Marjano in vse preostale. Intenzivnost prijemov uniformirancev se je namreč povzpela do vrhunca. »Svoje ljudi tepete,« je tulil Polde. »Pičke jedne,« pa ni ostal dolžan niti Beno. Bila sta zadnja, ki sta se še nekako upirala. Tudi pojočega majorja so odpeljali kot dojenčka. Brcal je, se upiral. »Pazi glavo,« so svarili. »Danes je Planica, res lep praznik,« je bil sarkastičen Polde. »Kurac, pa takšen raj.« Nedolžna gospa Breda vsega tega ni mogla več gledati. Obrnila se je in začela jokati. Na drugi strani je požiral solze tudi Vidoje. »Ali se zavedaš, kaj delaš?« je nekdo vprašal Letnarja, ko je ta nazadnje stopil na nekdanje ozemlje Vaskrsićevih. »Se,« je kratko odrezal izvršitelj. Tudi Turnšek je že zavzel teritorij in s pogledom oplazil plastično mizo, jogi in tuš, še zadnje, kar so odnesli iz hiše.

Zoran Vaskrsić je tam na travniku pihal od jeze. Vzeli so mu hišo, a se še ni predal. »Gremo na evropsko sodišče. Tam bomo slavili. Ne, ne, niti pod razno se ne bom pustil tako skorumpirani državi, poščijem se nanjo.«