Tuja in domača finoča je po 30 evrov

Kar pomnim, sem dobro jedel. Za drobiž. Mama je, tako je pač naneslo, našo štiričlansko familijo prehranjevala z eno povprečno (fotrovo) plačo. Meso smo jedli dvakrat na teden, pršut okušali za novo leto in ob okroglih rojstnih dnevih, ampak ona je šla vsak dan na tržnico in iz sestavin, iz katerih nevešča in domišljije prazna kuharica ne bi spravila skupaj več kot čorbico, dovolj dobro samo za, kakor se reče, drek vkup štukat, naredila čarovnijo. Radoveden dvanajstletnik sem ji gledal pod prste in se učil. Najlepši na svetu so zame danes dobra jed, dober boksarski dvoboj in dobra pesem. (Nad njimi pa rase prava ljubezen.)

In z ljubeznijo, mojo ljubljeno, sva v minulih dveh tednih kar dvakrat, enkrat iz praznovanja in drugič povabljena, obiskala eksotično restavracijo. Obe iz dežel, v katerih se ljudje preživljajo z dolarjem na dan. Prva je bila odlična. Vzela sva skupno predjed, dve glavni jedi in sladico. Vsak je popil dva deci nič posebnega vina. Mesa sploh ni bilo. Cena: 60 evrov. Tajec za ta denar jé dva meseca.

Drugič ista zgodba: oštarija, ne bom je imenoval, naj se bori na trgu, si ne upa uporabljati začimb, očitno misleč, da bo bolj všeč Evropejcem. Trideset evrov na glavo za bledo rižoto, vegetarijanske filane paprike, golaž, piščančje nabodalo in dva pira.

Ponudniki eksotične hrane, od mehiške do japonske, kjer tudi v tujini glavne jedi ne presežejo 10 evrov, se obnašajo, kot da nam prodajajo zlato. Zlato za obroke, ki so v njihovi domovini navaden fastfood? S svojimi nudelčki nas dobro nategujejo. Pa vsi vemo, da vsi konkurenti družno nabavljajo sestavine v piksnah in zamrznjene pri istih evropskih veletrgovcih.

V soboto smo praznovali rojstni dan v dolenjski gostilni, znani po tem, da jedi dokončajo v krušni peči. Ja, bila je krasna hrana. Ampak: so bili moj biftek s krompirjem, solata in četrt belega res vredni 30 evrov? A so se slovenski prodajalci tuje in domače »finoče« kar zmenili, da 30 evrov je pa tarifa za en takle hoh obrok? Ker nisem v 45. plačnem razredu, bom svoje goste vabil samo še na tradicionalna nedeljska kosila s svinjsko pečenko, restanim krompirjem in solato za sedem evrov. Pa tudi če bi imel denar – tem nategunom ga ne dam več.

Na koncu pa bom z največjim veseljem pobrskal po zvezku z recepti, ki ga zame piše mama. Moja naslednja proslava se bo jedla doma.