Tuni so, a slovenski ribiči jih loviti ne smejo

Ko je na nedavni novoletni dražbi v Tokiu padlo kladivce, je množica obmolknila: 243 kilogramov težak modroplavuti tun je bil prodan za rekordnih 510,3 milijona jenov, kar je skoraj tri milijone evrov. Kupec Kijoši Kimura, samooklicani kralj tunov in lastnik verige restavracij, je z nasmehom sprejel aplavz. Ribo je razrezal na tisoče grižljajev sušija. Vsak je bil vreden nekaj evrov, a mu je vse skupaj prineslo ogromno. Tudi v našem morju se tun zadnja leta znova pojavlja v jatah. A pri nas velja povsem neka druga logika, ne smemo ga loviti. Zaradi pozabljene stare tradicije, zgodovinskih odločitev in današnjih pravil EU o ribolovnih kvotah ...

Ko danes starejši slovenski ribiči ob italijanskem Devinu, Kontovelu in Barkovljah slišijo, da so v Tržaškem zalivu znova zaplapolale plavuti modroplavutih tunov, se le grenko nasmehnejo. Riba, ki je stoletja hranila tamkajšnje slovenske družine in polnila mreže severnega Jadrana, je spet tu. A v Sloveniji je – paradoksalno – ne smejo loviti. Medtem ko Japonci za en sam primerek plačujejo milijone evrov in ga italijanski ter hrvaški ribiči lahko lovijo, bi naš ribič tvegal kazen že, če bi takšen morski velikan pomotoma končal v mreži v našem morju in bi ga vzel. Malo ljudi še ve, da je imel lov na tune oziroma tone, kot jim pravijo v krajih od Trsta do Devina, stoletja poseben pomen. Nekoč so na svoji migracijski poti v tem skrajnem severnem delu Tržaškega zaliva velike jate tunov dosegle najsevernejšo točko Jadranskega morja, nato pa so se obrnile in vračale proti jugu. Slovenski ribiči so jih lovili drugače kot drugod. Na prihod jat so prežali z višjih točk na kopnem, nato pa izkoristili trenutek, ko je jata počasi in zelo blizu obale spreminjala smer potovanja.

Sprva so jih lovili z ostmi ali harpuni s plovil, pozneje z manjšimi mrežami, na koncu pa z velikimi mrežami, s katerimi so na plovilih obkrožili prihajajočo jato in jo potegnili na breg. Tam živeči Slovenci so tako razvili poseben, slovenski način tunolova – s posebnimi čolni, imenovanimi tonere, z opazovalci na pečinah in natančno organizacijo dela, ki se je prenašala iz roda v rod. Opazovalci so z višav spremljali morje, brali tokove, barvo vode in ne nazadnje obnašanje ptic. Ko so opazili jato, je sledil alarmni signal. Ribiči so v popolni usklajenosti s tonerami in mrežo zaprli pot kraljici morij. To ni bil romantičen ribolov za današnje selfieje, marveč trd, nevaren, a tudi zelo donosen posel, pri katerem so sodelovale celotne vasi. Že leta 1835 so slovenski ribiči v Tržaškem zalivu dobili izključno pravico do tunolova. To ni bila mala stvar. Tun je bil že takrat ena najdragocenejših rib v Sredozemlju. Prodajali so jo svežo, soljeno in sušeno, izvažali pa v notranjost monarhije. V teh krajih je tunolov pomenil razliko med revščino in dostojnim življenjem. Celotne vasi so živele od ene same sezone. Ko tunov ni bilo, ni bilo denarja. Ko je prišel, je prišel za vse. Ta tradicija je preživela menjave oblasti, cesarstvo in vojne, ne pa tudi povojnih časov.

Mreže so izginile

Po drugi svetovni vojni se je zgodba zlomila. Leta 1954 je bila slovenska pravica do tunolova ukinjena. Uradno zaradi reorganizacije, v resnici pa zaradi novih političnih in nacionalnih razmerij. Ko je italijanska oblast zamenjala anglo-ameriško upravo cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, je to pravico enostransko ukinila. Slovenski tunolov je izginil čez noč. Tradicija in večina znanja sta utonili v pozabo. Mreže so izginile, opazovalna mesta nad Devinom in Kontovelom so se zaraščala, spomin je ostal le še v družinskih zgodbah in na starih fotografijah. Zdaj se je tun vrnil. Znanstveniki potrjujejo, da so strogi zaščitni ukrepi v Sredozemlju obrodili sadove. V Jadranu ga opažajo vse pogosteje. A Slovenija nima niti grama kvote za tunolov.

Pri nas je lov na tuna, kot rečeno, prepovedan, ker se država ob vstopu v EU ni vključila v sistem ribolovnih kvot za to vrsto – češ da jih tu ni oziroma da jih nihče ne lovi. Pobude ribičev ministrstvu, naj Slovenija v EU vendarle poskusi na novo pridobiti kvoto vsaj za nekaj sto kilogramov na leto, ostajajo neuresničene. Ker se država takrat, ko je bil čas za to, ni potegovala za kvote, je danes vstop v ta sistem izjemno težak. Kvote bi morala pridobiti od drugih članic EU, ki bi se morale delu svojega deleža odpovedati. Na Zavodu za ribištvo poudarjajo, da bi bile za večje ribiške države te količine zanemarljive, za slovenske ribiče pa bi že nekaj ton ujetega tuna pomenil pomemben dodaten vir dohodka. Gre namreč za drago ribo. Če slovenski ribič tuna ujame, samostojni podjetnik ali fizična oseba tvega 420 evrov kazni, pravna oseba pa 1200. Medtem lahko le nekaj kilometrov stran, v hrvaških vodah Istre, licencirani ribiči lovijo povsem zakonito in z ribo služijo resen denar. Med njimi so nekateri slovenski športni in poklicni ribiči, ki jim je uspelo pridobiti ustrezna dovoljenja.