KRANJ, ŠENTJERNEJ – Osnovnošolski dnevi so bili za številne starejše bralce precej drugačni, kot jih doživlja današnja mladina – tablice so obratovale na kredo (in ne na elektriko kot dandanašnji), marsikdo je tja odhlačal bos in lačen, v nekaterih obdobjih pa v šolah sploh niso smeli govoriti slovensko. A nekatera razmerja se do zdaj niso spremenila: tako lahko v katerem bolj oddaljenem in redko poseljenem kraju še srečate otroka, ki z veliko torbo hodi peš navkreber v hrib, potem ko ga je šolski avtobus odložil ob lokalni cesti. Za nekatere pri nas se razdalje še niso zmanjšale.
Kljub vsemu napredku in skrbi staršev za potomce pa se nekatere stvari niso spremenile: starši zjutraj hitijo v službe in otroke praviloma pripeljejo v šole prej, kot se začne pouk. In prav v predprazničnih decembrskih dneh smo bili opozorjeni na še en obšolski pojav, ki sploh ni tako redek: »Ura je osem zjutraj, zunaj nekaj stopinj pod ničlo, učenci pa stojijo pred zaklenjenimi šolskimi vrati,« je zapisala mama enega izmed šoloobveznih otrok z dolenjskega konca. A zadeve niso takšne zgolj na enem koncu Slovenije.
Varstvo le
za prijavljene
Ravnatelja kranjske OŠ Stražišče Pavla Srečnika smo z našimi vprašanji o zaklenjenih vratih šole dosegli ravno, ko je pisal odgovor glede istega vprašanja na šolski inšpektorat, kamor se je pritožila ena izmed gorenjskih mam: »Bila je podobna pritožba o zaklenjenih vratih. V šolskem redu piše, da je prihod v šolo deset minut pred poukom: pouk začnemo ob pol osmih, ob 7.20 se vrata odklenejo. To bomo tudi obdržali,« pravi Srečnik. Za dosledno spoštovanje tega so se odločili, pojasnjuje Srečnik, ker so v minulem šolskem letu začeli v varstvo in v šolo precej zgodaj prihajati tisti otroci, ki jih starši niso vpisali v jutranje varstvo: »V začetku jutranjega varstva je šola odprta do 7. ure, nato pa tista vrata zapremo. Dolžnost staršev je, da prijavijo otroke na jutranje varstvo, ne pa da imamo po 20, 30 otrok na hodniku brez kontrole.«
Ob redu je namen take ureditve varstvo otrok: »Če dobiš otroke pol ure prej, kot je določeno s pravili, so tam brez varstva. To pa ni naša odgovornost. Naša odgovornost je, da postavimo red: starše smo obvestili glede reda, tudi prevoznik in vozni redi so narejeni tako, da nihče ni zunaj več kot pet minut,« pojasnjuje Srečnik, a dodaja, da bodo dali v šolski red še točno uro, ko se vrata odprejo. Za vsak primer. Na novomeški Osnovni šoli Šmihel so točno uro odprtja šole dali v šolski red – a ta ura ne drži v resničnem življenju; čeprav v tretji točki hišnega reda jasno piše: »Poslovni čas šole je vsak delavnik od 7.00 do 15.00,« ostajajo zapahi šole zaklenjeni tja do osme ure zjutraj.
Vprašanj je ogromno, a na OŠ Šmihel je te dni težko najti koga odgovornega, ki bi znal povedati, zakaj učenci v mrazu cepetajo pred zaklenjeno šolo – tamkajšnja ravnateljica Irena Hlača je na bolniški do sredine januarja drugega leta, pomočnik ravnateljice je prav tako na bolniški. Tako nam je tajnica odvrnila, da trenutno ni na šoli nikogar, ki bi znal odgovoriti na vprašanja o zaprtih vratih, pred katerimi se staršem v glavi porodijo številna vprašanja – tako kot so se v glavi dolenjske mame, ki jo skrbi za otroka: »Zadeva se mi zdi skrb vzbujajoča, ker so otroci prepuščeni sami sebi, zunaj nobenega učitelja, starši morajo v službo. Kdo bo odgovoren, če se otroku kaj zgodi?« Vprašanja ostajajo brez odgovora.
Na to vprašanje ni odgovorila niti ravnateljica Osnovne šole Šentjernej Renata Zupanc Grom, pod katero spada OŠ Orehovica; tudi na slednji izpostavi nekaj kilometrov od Šentjerneja so vrata zjutraj zaprta, otroci pa čakajo. A ravnateljica odgovarja, da je »otrokom in vsem drugim obiskovalcem na voljo zvonec na vhodu, zato ni treba stati zunaj.« Zupanc Gromova našteva še vrsto ukrepov, med njimi spremembo pravil: »Hišni red je bil pred dobrim mesecem na pobudo staršev spremenjen tako, da omogoča še bolj nemoteno vstopanje otrok v šolo.« Tako otroci še vedno nemoteno čakajo, da se dveri odškrnejo in da lahko švignejo v tople prostore. Ugotavljajo pač, da omejen odpiralni čas »omogoča ustrezno varstvo otrok in potreben nadzor učiteljev in drugih strokovnih delavcev šole,« navaja ravnateljica. Slednja še trdi, da so starši novosti »večinoma dobro sprejeli,« o počutju otrok pa ne poroča(jo).
Tako večina vprašanj glede nerazumnega čakanja osnovnošolcev pred šolami ostajajo brez odgovora. Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport po pilatovsko pojasnjujejo, da vsaka šola sama (med drugim) v hišnem redu določi poslovni čas in uradne ure; tudi, kdaj učenci zjutraj pred poukom vstopajo v prostore: »Šola je dolžna organizirati jutranje varstvo za učence prvega razreda. Za druge učence s hišnim redom določi čas (ali časovni interval), v katerem prihajajo v šolo, določi prostor, kjer učenci počakajo na pouk, ter pravila, s pomočjo katerih zagotovi red in varnost učencev.« O morebitnih navodilih čakajočim otrokom z ministrstva niso sporočili ničesar; prav tako niso dali odgovora, kako bi se lahko ta neljuba praksa končala. Očitno je danes od osnovne šole odvisno, ali bodo otroci pred njo čakali, da jim odpre duri, ali pa razume, da zmrzovanje otrok v bridko hladnih jutrih pravzaprav – ni potrebno.