Učiteljico in otroke še zmerjajo z jugosi

CELOVEC – Star pregovor pravi, da iz malega zraste veliko, kar še kako velja za dopuščanje slovenščine ali pa celo spoznanje, da je kljub desetletja dolgemu odporu le drugi deželni jezik. Po neuspelem poskusu, da bi po vsej Koroški obvezno poučevali slovenščino, je manjšina leta 1959 v okviru manjšinskega šolskega zakona dobila pravico do materinščine na točno določenem območju, ki pretežno obsega južno Koroško, s čimer pa seveda niso bili vsi zadovoljni. Že v 70. letih prejšnjega stoletja so nastale težnje in pobude, da bi dvojezično ljudsko (osnovno) šolo, kar v avstrijskem šolskem sistemu pomeni štiri razrede, dobil tudi Celovec, ki je glavno mesto obeh narodnih skupnosti in ne samo večine. Po več kot desetletnih prizadevanjih staršev, predstavniških organizacij, pravnikov in zainteresirane javnosti je Celovec leta 1989 dobil najprej Mohorjevo katoliško – zasebno – šolo in dve leti pozneje še javno dvojezično šolo.

Z rokami in nogami

Marica Hartmann, rojena Tischler, ki je, kot sama pravi, učiteljica z dušo in s telesom, je tedaj, leta 1989, postala prva in do zdaj ostala edina ravnateljica Mohorjeve zasebne šole. Tega, kako se je to sploh zgodilo, pa se spominja takole: »Takrat sem že 15 let poučevala v Škofičah, imela sem že tri otroke, dve hčeri sta bili šoloobvezni. Tako so me nagovorili, naj prevzamem to mesto, saj bi si s tem uredila tudi varstvo za moji dve hčeri. Na začetku je bilo zelo težko, saj je bila to prva zasebna katoliška šola in povrhu še v Celovcu.«

Mohorjeva dvojezična šola se je pred 22 leti začela v svetlih, lepo urejenih prostorih preurejenega dijaškega doma, vendar skromna po številu otrok in zaposlenih. Začeli so namreč s tremi razredi in z 41 učenci. »Na začetku so nam očitali,« pripoveduje Hartmannova, »da imamo premalo učiteljev, saj naj bi eden poučeval samo en jezik, ker je taka metoda najučinkovitejša, vendar za kaj takega nismo imeli dovolj dvojezičnih učiteljev. Samo nemško govorečih pa nismo hoteli zaposliti, saj bi bil potem pogovorni jezik avtomatično nemški.« Na, če lahko tako rečem, njeni šoli so se namreč odločili za dnevno menjavo poučevalnega jezika, kar pomeni, da en dan poučujejo v slovenščini in en dan v nemščini. Na vprašanje, kako dosledno to izvajajo, pa Marica Hartmann odgovarja, da zelo, da pa k temu največ pripomorejo učenci sami, ki tistim, ki ne razumejo, zelo radi pomagajo, »drugače pa si pomagamo z rokami in nogami«, malo za šalo in malo zares pojasnjuje Hartmannova.

Večkrat ponovi, da so katoliška šola, kar jim je pravzaprav omogočilo obstoj. Dežela mora namreč zaradi konkordata (pogodba med državo in Svetim sedežem) plačevati stroške učiteljev, »ne pa tudi vzgojiteljev, ki jih imamo v popoldanskem času«. »Te pokrivamo iz šolnine, ki znaša 100 evrov na mesec, ter iz sredstev, ki nam jih namenja Mohorjeva družba. Imamo pa tudi popoldansko varstvo, za katero je treba doplačati še 170 evrov na mesec, sem pa sta všteta tudi kosilo in malica. Za socialno šibke po eni strani poskrbi Mohorjeva družba, ki po navadi za enega od njih prevzame stroške šolnine, če pa je takih primerov več, pomagajo tudi starši, ki skupaj z učenci organizirajo razne akcije.« Je učiteljica z dušo in s telesom, čeprav si je v mladih letih želela postati odvetnica, vendar ji je oče takrat kategorično odvrnil, da odvetniški poklic ni za ženske.

Ni za ženske

Zasebna šola pa je vendarle velik finančni zalogaj, ki je marsikoga napotil na javno dvojezično šolo, ki je tako kot v Sloveniji brezplačna. V letošnjem šolskem letu dvojezični pouk na tej obiskuje več kot sto učencev, kar pa Marice Hartmann niti ne moti niti ne skrbi. »Ljubše mi je, da smo majhni, da imamo majhne razrede, vendar kakovost. Letos imamo šest razredov in 65 učencev, zanimivo pa je, da prihajajo iz kar 12 različnih nacij. Po znanju pa bi rekla, da so v prvem razredu trije, ki govorijo slovensko zelo dobro, štirje znajo malo, trije pa so brez vsakršnega znanja.« Na vprašanje, ali se je kdaj zgodilo, da tudi po štirih razredih kdo ni znal niti malo slovensko, pa je odgovorila, da je bilo v vseh 22 letih le šest takih učencev, za kar pa so bili po njenem mnenju prej krivi starši, ki so na vsak način hoteli, da se otrok uči jezika, ki ga bodisi ni maral bodisi ga ni zanimal.

Na splošno pa je učiteljica in ravnateljica z znanjem slovenščine zadovoljna

Prepričana je, da jim je v veliko pomoč partnerska šola v Rušah, s katero sodelujejo že 15 let. Otroci se s svojimi slovenskimi vrstniki prvič srečajo v drugem razredu, v tretjem imajo dvodnevne izmenjave in v četrtem razredu enotedenske, poleg tega pa številne skupne projekte, ki sodelujoče nekako primorajo k temu, da se sporazumevajo v obeh jezikih. »Povedati pa moram, da se je stanje v zadnjem desetletju precej spremenilo. Na začetku smo imeli otroke skorajda izključno iz slovenskih družin, pred šestimi ali sedmimi leti pa se je zgodil preobrat, tako da imamo zdaj več otrok iz povsem nemško govorečih družin, pač tistih, ki so spoznali, da se časi spreminjajo, kar pa še ne pomeni, da se je klima zares povsem spremenila,« pripoveduje. »Mohorjeva ima še vedno težave s podporami, težave v Sloveniji, marsikdo se še vedno čudi nad tem, da sploh obstajamo, in temu, čemu obstajamo. Spremembe vidim le v tem, da je dovolj pametnih ljudi, ki vedo, da je dvojezičnost potrebna, saj na tem območju živita dve narodnosti. Včasih imam vseeno občutek, da je vse skupaj farsa. Sem bolj razočarana kot ne.«

»Če grem po mestu z otroki,« nadaljuje gospa Hartmannova, »in seveda govorimo slovensko, nas nekateri še vedno čudno gledajo, sem ter tja pa nas celo ozmerjajo z jugosi.« Na Koroškem še vedno vsi ne vedo ali nočejo vedeti, da tu živijo že več kot 1000 let, prav tako dolgo kot nemško govoreči, in da niso prišli od spodaj, kot Slovenijo označujejo ne samo nemško, temveč tudi slovensko govoreči Korošci.

Slovenščina jih zanima

V letošnjem šolskem letu je bilo k dvojezičnemu pouku na zakonsko določenem območju na novo vpisanih 2141 otrok, lani 2110. Skupaj s celovškimi dvojezični pouk torej trenutno obiskuje več kot 4300 otrok. Statistika pa še pove, da vpis nenehno narašča in da se je v zadnjih treh šolskih letih povečal za skoraj štiri odstotke.