Na družbenem omrežju Facebook je Zavetišče Horjul objavilo zgodbo, ki je pretresla številne ljubitelje živali po Sloveniji. Gre za zgodbo maltežanke Nalle, danes 13 let in pol stare psičke, ki je bila kot mladiček odtujena in je bila kar trinajst let uradno vodena kot pogrešana. Takšne zgodbe so redke in skoraj neverjetne. Večina pogrešanih živali se nikoli ne vrne domov, številnim lastnikom pa po letih ostanejo le še vprašanja in upanje. V Nallinem primeru se je zgodilo nekaj, kar bi marsikdo označil za čudež – po več kot desetletju je bila ponovno najdena.
Pomagajte psički z donacijo
Zavetišče Horjul prosi za pomoč pri kritju stroškov Nallinega zdravljenja. Operacije, diagnostika, nadaljnje preiskave ter doživljenjska terapija predstavljajo velik finančni zalogaj, zato bodo v zavetišču iskreno hvaležni za vsak prispevek, ki bo pomagal pri skrbi zanjo.
Prispevek je mogoče nakazati na TRR: SI56 0400 0027 9270 604 (Smrečje 55, 1354 Horjul), poslati preko SMS donacije s ključno besedo ZH5 na številko 1919 ali prek platforme PayPal: paypal.me/horjulcki.
Njena nova življenjska pot se je začela 20. maja letos, ko so jo skupaj s pristojnimi službami odvzeli in sprejeli v Zavetišče Horjul. Čeprav je bila najdena živa, pa njena zgodba žal nima popolnoma srečnega ozadja. Kot so zapisali v zavetišču, zadnjih trinajst let ni živela življenja, kakršnega bi si zaslužila katerakoli žival. Pomanjkljiva oskrba in neustrezne življenjske razmere so na njenem telesu pustile hude posledice.
Rada se stisne k človeku in z veseljem sprejme vsak dotik
Veterinarji so po sprejemu ugotovili, da Nalla potrebuje obsežno zdravstveno oskrbo. Prestala je sterilizacijo, odstranili so ji šest tumorjev na seskih, sanirali močno prizadeto zobovje, po posegih pa so ji ostali le še trije zobje. Ker je imela tudi težave pri hoji, so opravili rentgensko slikanje hrbtenice. Izvidi so pokazali obsežne degenerativne spremembe. Operativno zdravljenje ni mogoče, zato bo psička do konca življenja potrebovala protibolečinsko terapijo, redne veterinarske kontrole in skrbno spremljanje zdravstvenega stanja.
Kljub temu pa zaposlene v zavetišču najbolj preseneča nekaj drugega. Nalla ni izgubila zaupanja v ljudi. Čeprav bi glede na preteklost lahko pričakovali prestrašeno in nezaupljivo žival, je ostala izjemno prijazna, nežna in družabna psička. Obožuje človeško bližino, rada se stisne k človeku in z veseljem sprejme vsak dotik. Prav ta njena sposobnost, da po vsem prestanem še vedno zaupa ljudem, je ganila številne sledilce objave.
Zavetišče prosi za pomoč
Ker je zdravljenje Nalle zahtevno in drago, so v Zavetišču Horjul javnost prosili za pomoč pri kritju stroškov veterinarskih posegov, diagnostike, nadaljnjih preiskav in doživljenjske terapije. Ob tem poudarjajo, da je njihova druga prošnja še pomembnejša od finančne pomoči. Za Nallo iščejo nov dom.
Ne iščejo popolnega doma, temveč človeka, ki bo razumel posebnosti starejše psičke. Nekoga, ki bo sprejel počasnejše korake, zdravila, redne veterinarske preglede in morebitne zdravstvene zaplete. Predvsem pa nekoga, ki bo v njej videl več kot le ostarelo in bolno žival. »Po trinajstih letih si zasluži vedeti, kako je biti ljubljen in varen,« so zapisali v zavetišču.
Številna vprašanja še ostajajo odprta
Nallina zgodba je sprožila veliko zanimanja javnosti, zato smo na Zavetišče Horjul naslovili dodatna vprašanja o okoliščinah njenega izginotja in ponovne najdbe. Med drugim nas je zanimalo, kako je bila identificirana po vseh teh letih, na katerem območju so jo našli, kakšne so bile okoliščine njenega odvzema in ali je bila njena prvotna lastnica obveščena o tem, da je bila psička ponovno najdena.

Išče topel in ljubeč dom. FOTO: Jordi Salas Getty Images
Odgovorili so nam, da zaradi varstva osebnih podatkov dodatnih informacij kot teh, ki so napisane v njihovi javni Facebook objavi, ne morejo dati.
Odgovor Policijske uprave Ljubljana
Ker zgodba odpira tudi številna pravna vprašanja, smo dodatna pojasnila poiskali pri policiji. Med drugim nas je zanimalo, ali je bila domnevna odtujitev psičke pred trinajstimi leti predmet policijske preiskave, ali je bila ugotovljena identiteta osebe, pri kateri je Nalla preživela večino svojega življenja, ter ali bi lahko po njeni ponovni najdbi sledili kakršnikoli postopki. Policijo smo vprašali tudi, ali so morebitna kazniva dejanja zaradi časovne oddaljenosti že zastarala in ali obstajajo druge oblike pravne odgovornosti, povezane z ravnanjem z živaljo.

Psička bo do konca življenja potrebovala protibolečinsko terapijo in redne veterinarske kontrole. Simbolična fotografija. FOTO: Skynesher Getty Images
Kot je pojasnil Tomaž Tomaževič, predstavnik za odnose z javnostmi Policijske uprave Ljubljana, policija podatke hrani skladno z zakonodajo največ do deset let, zato podatkov o dogodkih, ki segajo dlje v preteklost, ne morejo več posredovati. Ob tem je dodal, da se vprašanje zastaranja v vsakem posameznem primeru posebej pretehta glede na okoliščine naznanjenega dogodka oziroma prijave. O morebitnih nadaljnjih postopkih ali ukrepih pa zaradi omejitev postopkovnih pravil in varovanja podatkov ne morejo podajati podrobnejših informacij.
Izgubljene živali ostajajo velik izziv
Vsako leto se v Sloveniji izgubi ali najde večje število psov in mačk, pri čemer imajo ključno vlogo mikročipi, registri živali, veterinarske ambulante, društva za zaščito živali in zavetišča. Prav zavetišča pogosto predstavljajo zadnjo varnostno mrežo za živali, ki se znajdejo v stiski.

Jadranka Juras FOTO: Nataša Kralj
Jadranka Juras: »Bolj kot delovanje organov me skrbi, da 13 let ni nihče ukrepal«
Za komentar smo se obrnili na Jadranko Juras, borko za pravice živali, ki že vrsto let opozarja na sistemske pomanjkljivosti pri zaščiti živali v Sloveniji. Zanimalo nas je, kako ocenjuje učinkovitost države in organov pregona v primerih dolgotrajnega zanemarjanja ali odtujitve živali ter ali trenutna zakonodaja in praksa zagotavljata dovolj hitro in učinkovito ukrepanje v takšnih primerih.
»V dotičnem primeru gre za krajo psa, ki je bil nato zanemarjen. Če prav razumem, je bil pes pozneje odvzet iz neprimernih razmer. Če je tako, so pristojni ukrepali, ker je nekdo končno podal prijavo. Bolj me skrbi dejstvo, da se je to dogajalo kar 13 let in da prej ni nihče ukrepal. Pristojni organi namreč težko ukrepajo, če ni prijave, in prav v tem vidim največjo pomanjkljivost – neodzivnost okolice oziroma nepripravljenost ljudi, da bi se vmešali, ker menijo, da to ni njihov problem, ali pa se bojijo sporov s sosedi in drugih neprijetnosti.
Menim, da moramo ta krog končno prekiniti in jasno pokazati, da bomo kot skupnost vedno na strani žrtev – tako ljudi kot živali. Dati moramo vedeti, da ne bomo več tolerirali mučenja živali ali ljudi, ne glede na to, ali ga izvajajo sosedi, prijatelji, sodelavci, znanci ali neznanci. Kot družba smo dolžni zaščititi žrtve, pristojni organi pa morajo nato opraviti svoje delo v skladu z zakonodajo. Zakoni pa morajo biti seveda oblikovani tako, da zagotavljajo učinkovito zaščito žrtev.
Smiselno bi bilo tudi dodatno zaostriti kazni in zagotoviti njihovo dosledno izvajanje. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti tudi delovanju tožilstva, ki po mojem mnenju prepogosto ne obravnava primerov mučenja živali z zadostno resnostjo oziroma jih ne posreduje v nadaljnjo sodno obravnavo. Tožilstvo bi moralo v takšnih primerih ukrepati odločneje, saj imamo za to ustrezno zakonodajo.«
Čeprav se Nallina zgodba dotika širših sistemskih vprašanj, v svojem bistvu ostaja predvsem zgodba enega živega bitja. Psičke, ki je več kot desetletje bivala v neprimernih okoliščinah, a kljub vsemu ni izgubila zaupanja v človeka.