Umor pri Novem mestu iz leta 1964, ki strašljivo spominja na petkovo tragedijo: »Naša družina še pomni ...«

Na naš naslov je priromalo ganljivo sporočilo bralca, ki je spomnil na umor izpred 61 let, ki srhljivo spominja na petkovo tragedijo. Leta 1964 pri Prečni pri Novem mestu je prav tako prišlo do romskega nasilja, v katerem je življenje izgubil 19-letnik. Dogodek, piše bralec, njegova družina »še pomni« saj da so preko žrtve z njim družinsko povezani.

V soboto, 11. januarja 1964, so pri kraju Marof nad Podgoro našli mrtvega 19-letnega delavca Bogdana Kreseta. Takratni časnikarji so zapisali, da gre za »umor brez povoda«: mladenič je bil »zaboden z nožem v vrat in prsi«. Preiskava je kmalu razkrila imeni romskih storilcev: brata Brajdič; starejši, Valentin, je po ugotovitvah preiskovalcev potegnil nož in večkrat zabodel, mlajši brat pa je pomagal. V članku je bilo zapisano, da sta truplo pomagala odnesti v Kresetovo hišo in se sprva vedla »kot da nič ne vesta o umoru«.

Za Aleša Šutarja menda usoden en udarec! V lokalu naj bi Romi preprodajali drogo

Osmrtnica, objavljena v Delu leta 1964. FOTO: Bralec

Sledi preiskave so bile zapletene, a odločilne. Po mesecih pripora je mlajši brat začasno poskušal prevzeti krivdo nase, a izvedenec tega ni dopustil. Na glavni obravnavi 11. maja 1964 je sodni senat okrožnega sodišča — dvorana je bila »nabito polna« — presodil, da je »storil zločin Valentin Brajdič-Dečko«, za kar je bila izrečena »najvišja možna kazen: 15 let strogega zapora«. Ugotovljeno je bilo, da je žrtev večkrat zabodel, nato pa se pretvarjal, da nudi pomoč. Morilsko orožje, nož, so našli skrit pri sorodnikih. Za mladoletnega brata je sledil ločen postopek za mladoletnike.

Strašljiva podobnost z današnjim stanjem

Zločin je, kot so zapisali tedaj, »žalostno odjeknil po vsej Dolenjski« in »zbudil protest« zaradi razmer v naselju nad Prečno. Na kraju pri Marofu so domačini na prometno tablo obesili venec v opomin vsakomur, ki bi prišel mimo. V Dolenjskem listu so takrat med drugim objavili izjave lokalnih prebivalcev, ki pričajo o tem, da je stanje doseglo vrelišče: »Kaj, razgnati bi jih bilo treba, to sodrgo, daleč, da bi tudi smrad izginil za njimi.«

Drugi so bili treznejši: romske »družine je treba razseliti po vaseh«, a »na Marofu ne sme ostati nobena več.« A kot priča naslednji citat, se stanje očitno do danes ni kaj dosti spremenilo: »Prava huda ura je, kadar [Rom] pride v gostilno … pijančujejo in razbijajo … Gorje tistemu, ki bi jim to preprečil!«

Lokal patriot 26.10.2025 FOTO: Blaž Samec

Že takrat brezposelni, šolo obiskovali le redki

Takratni pregledi Centra za socialno delo in občinskih komisij so razkrivali golo statistiko tedanjega časa: v novomeški občini je živelo približno 50 romskih družin z 251 člani; redno zaposlenih je bilo 33 (od tega 8 žensk), za delo sposobnih pa 102, ki so preživljanje pogosto krpali z občasnimi deli. V šolo je hodilo le 23 otrok, čeprav jih je bilo kar 138, starih do 15 let. Bivali so v šotorih, barakah, nekaj hišah in celo v vagonu, naselja pa so bila raztresena po Žabjaku, Podgori, Kačjih ridah, Ruperč vrhu, Šmihelu, Otočcu, Šentjerneju, šentjernejski gmajni in Srebrničah. Takratni zapis je rezal v živo tkivo problema: »[Rom] živi po svoje … težko ga je pripraviti na tir normalnih občanov.«

Hkrati so nekateri zagovarjali sistemske korake: »ustanovitev posebnega sklada« za urejanje bivališč, preselitve na lokacije z vodo, elektriko, šolo in delom — zasnova, ki je želela osi razvoja: dom, šola, zaposlitev.

Ganljivo slovo brata pokojnega Aleša Šutarja: »Za tabo je ostala velika praznina in bolečina ...«

Lokal patriot 26.10.2025 FOTO: Blaž Samec

Javnost zahtevala red, delo in vključevanje

Ob »gnusnem zločinu« je javnost od oblasti terjala odločne korake. Pojavljali so se predlogi za razselitev naselij, ureditev stalnih bivališč, zaposlovanje in šolanje otrok, vzpostavitev sanitarnih standardov in konec divjih taborišč. Hkrati so organi notranjih zadev in občinske komisije pripravljali načrte, kako Romom zagotoviti osnovne pogoje — tudi s posojili iz posebnega sklada, da bi lahko gradili domove in vstopali v redno delo. Zapisano je bilo jasno opozorilo: »Zamujeno moramo rešiti zdaj!«

Šest desetletij kasneje so občutki lokalcev strašljivo podobni: pretres, strah, klic po varnosti, zahteva po odgovornosti in konkretnih ukrepih. Politiki govorijo o učinkovitejši kaznovalni politiki, večjih pooblastilih institucij, okrepitvi policijske prisotnosti ter dolgotrajnih ukrepih v vrtcih in šolah, a jedro ostaja isto: kako zaščititi ljudi in hkrati brez stigmatizacije celotne skupnosti ukrepati proti posameznikom, ki kršijo zakon? 

»Naša družina ga še pomni,« poudari bralec, ki po krvavem januarju 1964 še zmeraj čuti vezi z žrtvino družino. Ne zato, da bi razpihoval sovraštvo, temveč da bi nas prisilil k pogledu v ogledalo: kaj se je v 61 letih zares popravilo in kje še vedno cepetamo na mestu?

Zaostrene razmere v Novem mestu: »Če bomo nadaljevali na isti način kot do zdaj ...«