Umoril je znanca, s smrtjo grozi tožilcu

Čudaški kaliber, ta Lovro Vuk s Trojan. Ker je šele pozneje dejal, da ne sovraži nikogar, razen novinarjev in tožilcev, je marsikoga presenetil njegov žolčni izpad pred včerajšnjim začetkom procesa na ljubljanskem okrožnem sodišču. Sodijo mu, ker je domžalskemu tožilcu Zoranu Milanoviču v domači poštni nabiralnik metal grozilna pisma.

Hvaležen za lepo sodnico

Ob pogledu na fotoreportersko opremo je Vuku počil film. Oponašal je renčanje divjega volka: »Grrr.« Sikal je: »Slikaj ti čaču svoga, ciganu jedan, jebem te u usta.« V objektiv je molil jezik in srednji prst, da ga je sodnica Lea Habjanič komaj ukrotila. Potem se je zazrl v njene oči in se v hipu raznežil. »Srečen sem, da imam tako lepo sodnico. Takoj bi zapustil sodno dvorano, če bi bila grda.«

Star je 67 let, po državljanstvu Bosanec, po narodnosti Hrvat. »Ne Hrvat, tuđmanovec sem. V Sloveniji sem že od 60 let. Sem izbrisan, a dobivam 350 evrov vaše penzije. Nisem se oženil. Če imam otroke? Kako naj jih imam, če se nisem oženil?«

Novinarji mu gredo na živce

Njegova pozornost se je od sodnice spet vrnila k sedmi sili v sodni dvorani in dobra volja ga je kajpak minila. »Sodnica, najurite publiko na dopust. Če bodo novinarji tu, se ne bom zagovarjal. Marš novinarji, ven! Mrhovinarji, cigani, hijene!«

Predsednica senata je zaman razlagala, da je glavna obravnava javna, Vuk je bil vse bolj volčji. »Jaz sem zakon, jaz lahko izključim javnost. Moja beseda je bog. Ne bom se zagovarjal, to je ponižanje, če moram govoriti pred temi svinjami. To je motenje obravnave, na sodišču mora biti tiho, tako kot ima mir župnik v spovednici, ko ga tudi vsi ne poslušajo, kaj ima povedati. Zakaj potem niste pripeljali še navijačev Dinama? Ali pa Olimpije?« je zatulil, srepi pogled moškega, ki daje videz prijaznega palčka, nato pa se je zapičil v avtorja teh vrstic. »Marš, če ne te pljunem! Svinja!«

VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: "Bili so nožički. Eden je bil mali, drugi malo, tretji še malo večji."