Umrl je Gorazd Vospernik

V torek je v 90. letu starosti preminil baletnik Gorazd Vospernik, s katerim odhaja pomemben del slovenske baletne zgodovine, so v nekrologu zapisali v Društvu baletnih umetnikov Slovenije (DBUS). Brez baletnega solista, koreografa, pedagoga in dolgoletnega predstojnika ljubljanske baletne šole slovenski balet danes ne bi bil takšen, kot je, so dodali.

Leta 1931 rojeni Vospernik je v svet baleta vstopil pri 18 letih, ko se je vpisal v baletno šolo k Lydii Wisiakovi, ki je v njem takoj prepoznala izjemen talent. V času, ko je še obiskoval baletno šolo, je že plesal v ljubljanskem baletnem ansamblu.

Vzporedno z obiskovanjem baletne šole in delovanjem v baletnem gledališču se je šolal tudi na gradbenem oddelku srednje tehnične šole v Ljubljana in se po zaključku zaposlil v Litostroju kot vodja gradbišča. Pozneje je to službo pustil in deloval v ansamblu ljubljanskega baleta, kjer je že od začetka plesal solistične baletne vloge.

Zaposlitev na Dunaju

Leta 1956 ga je pot popeljala na Dunaj, kjer je v dunajski Ljudski operi prejel zaposlitev za dve leti. Po enem letu ga je Pino Mlakar prepričal, da se je vrnil v Ljubljano. Kmalu zatem je odšel v Stuttgart, kjer je plesal tri leta.

»Solistične vloge v baletih Giselle, Trnuljčica, Hrestač, Romeo in Julija, Labodje jezero, Mozartina v koreografiji umetnika svetovnega slovesa Johna Cranka in v operi Catuli Carmina so pričale o suvereni ekspresivnosti mladega klasičnega plesalca neverjetno čistih linij. Poglobljeno pedagoško raziskovanje baletov in metodike z Nikolajem Beriozovim, ki je tedaj v Stuttgartu vodil baletni ansambel, mu je odstiralo nova znanja in dragocene izkušnje, ki jih je kasneje uporabljal kot baletni pedagog,« so zapisali v Društvu baletnih umetnikov Slovenije.

Deloval je tudi v nacionalnem gledališču v Mannheimu, kjer ga je koreograf Heino Heiden izbral za naslovno vlogo Frančiška Asiškega v svojem baletu Nobilissima visione. Pozneje je plesal prve vloge še v baletih Hrestač, Persefona, Antigona, Petruška in v operi Orfej.

Vrnitev v Ljubljano

Na povabilo Lydie Wisiakove se je leta 1967 vrnil v Ljubljano in sprejel mesto baletnega pedagoga v srednji baletni šoli. V 20 letih je vzpostavil sistematični sistem poučevanja. Za vsakoletne nastope baletnega podmladka je koreografiral več etud in plesov ter s kolegi postavil nekaj celovečernih baletov.

Kot predstojnik je vodil ljubljansko baletno šolo od leta 1974 do upokojitve leta 1987. S svojimi tehnično zahtevnimi kombinacijami baletnih vaj, ki jih je kot baletni mojster pripravljal vsak dan, je močno prispeval k dvigu kakovosti baletnih plesalcev, so še zapisali v DBUS.

Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, med drugim mu je Društvo baletnih umetnikov Slovenije leta 2013 podelilo najvišje slovensko baletno priznanje, nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo.