
Galerija

Konec maja bi se s hčerkama in njenima družinama, drugimi svojci in prijatelji moral poveseliti ob svojem častitljivem 85. rojstnem dnevu, a je usoda hotela drugače. V sredo, 14. januarja, je Vlado Garantini za vedno zaprl oči. Bil je pesnik, slikar, kipar, učitelj in zapisovalec knapovskih zgodb. »Veliko pesmi je napisal v zagorskem narečju, svoje pripovedi pa je položil v usta knapa Johana. Garantinijeve pesmi so polne globoko osebnih čustev, misli in osebnih doživljanj. Po drugi strani pa izražajo tovarištvo med kumarati, ljubezen do družine, vdanost v usodo, Matilda bo pač enkrat prišla, veselje nad vsakdanjimi preprostimi stvarmi, kozarčkom vina, malce nergaštva, pa obešenjaški humor … Bolečino ob revščini in mizeriji preprostega človeka, pohlep določenega sloja ljudi,« je prijatelju v spomin zapisala Staša Lepej in dodala: »Vlado Garantini je, naj ne zveni nenavadno in preošabno, Iztok Mlakar zasavskega narečja.«
Vladu v življenju ni bilo lahko. Že kot majhen otrok je bil z babico in dedkom izseljen v delovno taborišče v Nemčijo, po vrnitvi pa jih je pričakala izropana domačija. Očeta in mamo je spoznala šele pri 11 letih. Bil je bister otrok, ki je šolanje začel v Litiji, nadaljeval pa na ljubljanskem učiteljišču. Kot učitelj je pozneje služboval v več zasavskih krajih in ves ta čas tudi pesniško ustvarjal. Vlado Garantini je izdal sedem samostojnih pesniških zbirk, njegovo delo pa je močno zaznamovala rudarska mentaliteta okolja, v katerem je živel. To se je odražalo v vključevanju knapovskih izrazov v pesmi, nekatere med njimi so celo v celoti napisane v knapovščini, slengu rudarjev.