Umrla je Emilija Soklič, stara je bila 107 let

V 108. letu starosti je 30. decembra lani umrla ena prvih slovenskih filmskih delavk Emilija Soklič. Med drugim je sodelovala pri nastanku prvega slovenskega igranega celovečernega filma Na svoji zemlji režiserja Franceta Štiglica iz leta 1948. Leta 2021 je na 24. Festivalu slovenskega filma prejela Badjurovo nagrado za življenjsko delo.

Kot so takrat zapisali v utemeljitvi nagrade, je Sokličeva "ustvarjala v razmerah, ki si jih danes težko predstavljamo, z minimalnimi finančnimi sredstvi in maksimalnim delovnim navdušenjem. Te razmere so zahtevale veliko požrtvovalnosti, poguma, iznajdljivosti, strokovnosti in človečnosti." Podelitev Badjurove nagrade za življenjsko delo Sokličevi so označili kot priložnost, da se poklonijo pionirki filmskega poklica, predvsem pa vrhunski inovatorki, ki je s sopotnikom izumiteljem spremenila zvokovne zapise slovenskega filma.

Orala ledino v tipično moškem poklicu

Leta 1918 v Švici rojena Emilija Soklič je svojo strokovno pot začela v povojnem letu 1946, ko jo je na podlagi predvojnega poznanstva k sodelovanju povabil takratni direktor Triglav filma Marjan Pengov. Zaposlila se je kot prva vodja tehničnega oddelka Triglav filma in tako orala ledino v tipično moškem poklicu, so zapisali pri Slovenskem filmskem centru (SFC).

V času, ko je bila vodja tehničnega oddelka pri Triglav filmu, kjer je delovala do leta 1955, je najprej nastalo več kratkih filmov, obzornikov, sodelovala pa je tudi pri nastanku prvega slovenskega igranega celovečernega filma Na svoji zemlji (1948), temu pa so sledili še drugi filmi, ki so danes slovenska filmska dediščina, med njimi Kekec (1951) režiserja Jožeta Galeta.

Kot ena prvih in redkih žensk je pred vojno zaključila šolanje na elektrotehničnem oddelku Tehniške srednje šole. Po navedbah SFC so to bili časi, ko se od žensk ni pričakovala udeležba v tehničnih poklicih. Kot vodja tehničnega oddelka je Sokličeva prevzela težko nalogo opremljanja slovenskega filmskega podjetja, kar je med drugim pomenilo nabavo tehnične opreme za snemanje filmov iz tujine – naprav za snemanje zvoka in slike, elektrotehničnih naprav in električne opreme.

Med svojim delom pri Triglav filmu je spoznala filmskega delavca in tonskega mojstra Rudija Omoto, s katerim sta postala dobra prijatelja in sodelavca. V sredini 50. let minulega stoletja sta se z Omoto posvetila zvočnim inovacijam, saj sta poklicno pot nadaljevala na oddelku za elektroakustiko Inštituta za elektro zveze (kasneje Iskra), kjer sta sodelovala pri razvijanju in izdelavi opreme za snemanje, obdelavo in reprodukcijo zvoka, predvsem za potrebe filma, televizije in radia.

Kot so še sporočili s SFC, so bile takrat ustvarjene mešalne mize ene prvih na svetu z integriranimi vezji in so danes del zbirke Tehničnega muzeja Slovenije. Sokličeva je svoje znanje kmalu prenašala tudi na mlajše generacije in na Filmski tehniški šoli, ki je od jeseni 1948 do poletja 1950 delovala v okviru Tehniške srednje šole, predavala svetlobno tehniko.