V Ameriko s 400 dolarji

Slikar in kipar Bogdan Grom se je lani poleti v svojem kletnem studiu v New Jerseyju zakopal v goro platen in grafičnih listov. Nekateri so bili še v škatlah po razstavi, drugi že zloženi v predale. Obraz, obdan z belo sivino 93 let, a na skrivnosten način še vedno mladostno živahen, je za hip prešinila oddaljena skrb. »Joj, koliko dela še imam,« je postal skoraj nestrpen. A se je hitro zvedril in si začel lahno požvižgavati. Ponovil je misel, ki jo je mesec pred tem dejal predsedniku države Danilu Türku, ko mu je ta na sedežu slovenske misije pri Združenih narodih izročil državni red za zasluge. »Naslednjih 25 let bom porabil, da dokončam projekte, ki sem si jih zastavil.«

Pot v Ameriko

Rodil se je leta 1918 v Devinščini pri Trstu, vendar je družina z očetom bankirjem veliko potovala. Njegov prvi spomin je Praga, iz šole v Zagrebu mu je ostalo prijateljstvo z znanim hrvaškim kiparjem Kosto Angelijem Radovanijem. Pa Subotica, Ljubljana, Beograd, Sarajevo, Perugia, Rim, Benetke, München. In ves čas Trst. Popotniška vročica se je umirila šele na drugi strani Atlantika, v Englewoodu v New Jerseyju. Tu je ustvaril večino del, prvo retrospektivno razstavo v Sloveniji pa je doživel šele pred štirimi leti.

Te dni so njegova dela v Cankarjevem domu del razstave Razprta obzorja o tržaških slovenskih slikarjih po koncu vojne, hkrati gostuje tudi v tržaški galeriji Salone degli Incanti, kjer se je prejšnji teden odprla partnerska razstava Umetnost 20. stoletja med Italijo in Slovenijo. Mnogo generacij Slovencev ga je vseeno poznalo, saj je po vojni ilustriral vrsto knjig, od Prigod Toma Sawyerja do Treh mož v čolnu. Te ilustracije so mu odprle pot v ZDA, saj so bile zelo všeč ameriškim upraviteljem svobodnega tržaškega ozemlja. Ameriški konzul ga je nekega dne opozoril, da se izteka možnost za pridobitev vizuma za ZDA, in mu zabičal, naj se čim prej prijavi. »Šel sem domov in ženo vprašal, ali gremo v Ameriko. Pa smo rekli, pojdimo. Če nam ne bo všeč, se bomo pa vrnili.« Grom poudari, da ni bil politični emigrant, pač pa je imel vrata povsod odprta.

Reklame za viskije

V New York je prišel s 400 dolarji v žepu, nato je v italijanskem časniku našel oglas za risarja. Ta ga je na koncu pripeljal v Ossining nad New Yorkom, kjer je le dve ulici stran od razvpitega zapora Sing Sing delal v podjetju slovite umetnice in modne oblikovalke Vere Neumann. Nekaj časa se je ukvarjal z risanjem reklam za viskije in likerje, a mu je služba začela presedati, zato je postal samostojni umetnik. Dobil je ustvarjalno svobodo, vendar je finančno komaj shajal, zato se je žena z družino preselila nazaj v Trst. Takrat še ni vedel, da je slovo dokončno.

V niz srečnih naključij, ki jih je ustvarjal tudi s svojim neposrednim značajem, spada tudi telefonski pogovor z Davidom Mussom, nepremičninskim vlagateljem, ki je gradil serijo trgovskih središč. V časniku Herald Tribune je objavil članek, da bi jih morali popestriti tudi z umetniškimi deli, navdušeni Grom pa je naslednji dan poklical ravno v času kosila in namesto tajnice dobil kar Mussa. Ostalo je zgodovina. Z njunega prvega srečanja je prišel s čekom za 25.000 dolarjev, po prvem naročilu je dobil proste roke. Prvo trgovsko središče, ki ga je olepšal s svojimi deli, je bilo v Phoenixu v Arizoni. Kasneje je opremil tudi veliko cerkva, med njimi slovensko katoliško cerkev sv. Cirila v New Yorku.

Med brskanjem je od nekod potegnil kupček fotografij iz časa, ko si je v bogataškem North Salemu na severu New Yorka za prva naročila kupil staro hišo z bazenom. V črno-bele podobe so ujeta lepa dekleta, ki poležavajo okoli bazena. »Moj prijatelj iz New Yorka je bil spreten z ženskami, on je pripeljal te punčke,« se je pri krepkih devetdesetih še vedno poredno zasmejal, tako da je njegova žena Nina, Američanka, iz kuhinje zaklicala, ali je vse okej. »Okej, okej,« je odvrnil in navihano pomežiknil. Nato pa je v enem stavku razkril svoj življenjski moto: »Jaz se zabavam in uživam, drugi pa naj si mislijo, kar hočejo.«