»V bolnišnici so mi ukradli mamo«

MARIBOR – Osmega januarja je Justina Bogme z mariborskega Tezna napolnila lepih 83 let. Ko ji je aprila 2009 umrl mož, se je preselila k sinu Alojzu in snahi Silvi, ki imata svojo hišo v Ipavčevi ulici 5 na mariborskem Pobrežju. Zakonca pravita, da je bilo mami tam zelo lepo. Menda najlepše v vsem življenju. Čeprav telesno dokaj čila, je Justa, kot jo kličejo, v zadnjem času postala nekoliko pozabljivejša, dementna. Ker se ji je zdravstveno stanje spomladi poslabšalo, sta jo Alojz in Silva v soboto, 28. maja, peljala na oddelek za psihiatrijo UKC Maribor, kjer so jo tudi zadržali. Alojz je ob sprejemu podpisal obrazec, s katerim se je zavezal, da bo po koncu zdravljenja prišel ponjo. »‘Mi nismo odlagališče starih ljudi in s svojim podpisom jamčite, da boste prišli ponjo,‘ mi je ob podpisu povedala prisotna medicinska sestra,« razlaga razočarani Alojz, ki je ogorčen nad početjem osebja bolnišnice, ki je po terapiji njegovo mamo izročilo drugim osebam. Zanj je to malomarnost, zaradi katere je poklical Slovenske novice in za katero bo zahteval pojasnila.

Šok: mame ni več

Na posebnem obrazcu, ki ga je moral podpisati Alojz, je bila napisana njegova telefonska številka, in sicer zato, da bi ga iz bolnišnice obveščali o vsem, kar se dogaja z bolnico, seveda tudi o končanem zdravljenju in odpustu iz bolnišnice. »Vmes so me kot bližnjo osebo, označeno na vseh obrazcih, pisno obvestili o uporabi posebnega varovalnega ukrepa pri pacientu, in sicer o ukrepu oviranja s pasovi, o drugem pa nič. Res je, da sva mamo z ženo redno obiskovala. Po pogovoru se nekaterih reči od prejšnjega dne sploh ni spomnila. Na obiskih je govorila precej zmedeno: ni se spomnila, kdo je bil pri njej prejšnji dan, kaj je jedla ... Zato sva bila začudena, ko je zdravnik rekel, da je z mamo dobro. Po posvetu pri njenem zdravniku dr. Juriju Koprivšku pa nama je bilo rečeno, da bo mama odpuščena tja, kamor si bo želela, saj nas je več otrok,« pravi Alojz Bogme, ki dvomi o mamini ozdravitvi.

V petek, 24. junija, so Justino odpustili, in sicer tja, kamor se je sama odločila. Alojz in Silva sta bila prepričana, da bo želela spet k njima, saj naj bi vseskozi trdila, kako ji je z njima lepo. Zgodilo se je drugače. Ko sta v petek, tik pred dnevom državnosti, poklicala na oddelek, so jima povedali, da je mama že odpuščena in da so ponjo prišle štiri osebe. »Na vprašanje, kam je šla, ni bilo odgovora. Ko sva preživela šok, sva se odločila, da greva do konca. Žena Silva je v četrtek, 30. junija, šla poizvedet na oddelek, kje je mama. Kljub temu da sem naveden kot kontaktna oseba, nam v bolnišnici nobeden ni znal ničesar povedati. Odgovor je bil, da v domačo oskrbo. Mama je imela začasen naslov pri meni, kjer je živela in kjer ima svoje stvari, a na oddelku za psihiatrijo niso znali odgovoriti niti v administrativni pisarni, niti sestra z oddelka, niti socialna delavka, niti zdravnica, ki je bila na oddelku. Skratka, sprašujem se: ali so mamo ugrabili? Ne glede na to, kako se je mama odločila, ali da bo šla k sestri, bratu ali kamor koli, menim, da bi me morali iz bolnišnice obvestiti. Mamo sem pripeljal v bolnišnico, zdaj pa ne vem, kje je. Ve le zdravnik, dr. Koprivšek, ki pa je trenutno na dopustu,« nam je razlagal Alojz in dodal, da mama ni želela ležati v bolnišnici in bi šla od tam še s samim hudičem.

Zarota najbližjih?

»Ne glede na naše družinske spore z brati in sestrami meniva, da bolnišnica, predvsem zdravnik, nima pravice tako ravnati z nama. Vsaj obvestili bi naju lahko, še bolj prav pa se nama zdi, da bi se mama pred vsemi petimi otroki in v prisotnosti zdravnika in socialne delavke odločila, kje želi živeti. Tako me podpisani obrazec ob nagovoru osebja psihiatrije ob sprejemu, češ da ‘naša inštitucija ni odlagališče starih ljudi‘, da bom mamo tudi ob koncu zdravljenja prevzel, le nemo opominja, kako v resnici je: da ni pravne države in tudi človeških odnosov ne. V bolnišnici so ženi svetovali, naj v torek, 5. julija, pokliče dr. Koprivška in se dogovori za sestanek, ker edino on ve, kam je bila mama odpuščena. Če malo karikiramo: kaj če se dr. Koprivšek ne vrne na delovno mesto? Kdo mi bo potem povedal, kje je moja mama?« se sprašuje naš sogovornik in pokaže nekatere obrazce z obvezami svojcev in skrbnikov do pacientov, ki jih je podpisal ob sprejemu mame na zdravljenje.

Domneva, da je komu izmed njegovih bratov ali sester le uspelo vplivati na zdravnika in ga prepričati. »Njihov cilj je mamo prepričati, da umakne tožbo za razveljavitev darilne pogodbe. Skorajda dve leti je nihče ni niti poklical, da o obiskih ne govorimo, zdaj pa jim je dobra,« je ogorčen Alojz Bogme, ki nam je zaupal, da ga je vmes poklical svak iz Miklavža in mu dejal, naj na določeno mesto prinese mamine osebne reči.