V Butoraju in Gribljah s slovesno mašo proslavili 500-letnici: Cerkev je vedno ogledalo vasi (FOTO)

V Beli krajini letos zaznamujejo pomemben cerkveni jubilej, ki povezuje preteklost, vero in kulturno dediščino krajev ob Kolpi. Ob 500-letnici prve pisne omembe podružnične cerkve sv. Vida v Gribljah so proslavili zaključek obnovitvenih del na božji stavbi, ki že pet stoletij pomembno zaznamuje življenje domačinov. Častitljivo obletnico so s ponosom pripravili tudi v Butoraju, kjer je skupnost s številnimi prizadevanji poskrbela za ohranitev in ureditev sakralnega spomenika, cerkve sv. Marka.

Simbol molitve in dela

Tam so blagoslovili obnovitvena dela, obred pa je ob somaševanju črnomaljsko-dragatuškega župnika Janeza Žaklja in kaplana Janeza Meglena ter Jožeta Pavlakoviča, župnika iz Starega trga ob Kolpi, vodil vikar novomeške škofije Peter Kokotec. V pridigi je dejal, da na tem razglednem gričku ne stojijo le pred lepo obnovljeno cerkvico, ampak simbolom petstoletne vere, molitve, dela in zvestobe ljudi teh krajev. »V tem času so se menjale države, gospodarji in lastniki. Menjali so se jeziki. Hvala Bogu, ostal je en jezik, jezik, ki ga danes govorimo,« je dejal.

Cerkev v Butoraju stoji na gričku.

Alojz Štrucelj: »V najtežjih trenutkih smo se zatekli k sv. Vidu.«

Spomnil je, da je bila cerkev prvič pisno omenjena leta 1526 tudi kot mejna točka črnomaljskega mestnega ozemlja, ko je župnik Ivan Held po ukazu vladarja popisal cerkvene dragocenosti. Takratni zapis omenja kelih z bakrenim stojalom, pateno in zlat ogrski goldinar. »Kljub vsem vihram so ljudje teh krajev vedno znali pogledati proti nebu in prositi: 'Sveti Marko, prosi za nas.' Zahvalil se je rodovom, ki so cerkev sezidali, jo ohranjali, obnavljali, krasili in zanjo darovali. Predsednik sveta Krajevne skupnosti Butoraj Janez Perušič je pojasnil, da se je pobuda za obnovo cerkve začela konec leta 2022, ko je prvič stopil v stik z župnijo in občino. »Najprej smo začeli razmišljati o knjigi ob petstoletnici, ki jo je dva dni prej v polni dvorani gasilskega doma predstavil avtor Janez Butala, 85-letni domačin, nato pa tudi o obnovi fasade. Še prej pa je bila urejena drenaža okoli cerkve, da ne bi vlaga več prodirala v zidove,« je dejal.

Postopoma so začeli priprave, usklajevanja z Zavodom za varstvo kulturne dediščine in dogovore glede izvedbe del. »Cerkev je vedno ogledalo vasi. Ko prideš v kraj, najprej vidiš cerkev in pokopališče. Zato smo želeli, da je vse lepo urejeno. In kot vidite, je,« je ponosen. Za črnomaljskega župana Andreja Kavška je cerkev eden najbolj prepoznavnih simbolov tistega dela Bele krajine. »To je cerkvica, ki jo vidiš s skoraj vsakega konca naše pokrajine,« je dejal. Spomnil je tudi na bližajočo se 800-letnico Črnomlja in tamkajšnje prafare, ki jo bodo proslavili leta 2028.

Častno delo mežnarja

Mašo z žegnanjem je v podružnični cerkvi sv. Vida v Gribljah, ob 500. obletnici prve pisne omembe, vodil upokojeni novomeški škof dr. Andrej Glavan. Duhovni in sakralni spomenik belokranjske vasi ob reki Kolpi že stoletja pomembno zaznamuje življenje domačinov, ki so nekaj zadnjih dni pridno pomagali pri ureditvi okolice, tudi s postavitvijo novega evharističnega križa na križišču na poti do cerkve. »Tudi v najtežjih časih, tako so govorili predniki, so se ljudje po pomoč zatekali k sv. Vidu, našemu zavetniku, ki ponosno stoji na najvišji točki v vasi, obdani z obdelanimi polji. Tako je tudi danes; živimo z vero v Boga,« je med množico zbranih ponosno povedal Alojz Štrucelj, avtor priročnega čtiva o cerkvi oziroma o Gribljah. Večjo publikacijo pa je po naročilu KS napisal zgodovinar dr. Janez Weiss.

Prispevek praznovanju sta s pričevanji dodala tudi Bernardka Dragoš, ki je obudila spomin na preteklost skozi oči mežnarske družine Šimec. Delo mežnarja je bilo v Gribljah vedno častno, a izjemno zahtevno. Leta 1978 so to dolžnost prevzeli njeni starši Jože in Ivana Šimec, s čimer je bila celotna družina polnih dvajset let vpeta v skrb za cerkev. »Poleg vsakodnevnega kmečkega dela sta skrbela za čistočo, ročno zvonjenje trikrat na dan, gojenje cvetja in vodenje pogrebnega protokola v časih, ko še ni bilo telefonov. Kljub težkemu pobiranju 'mežnarije' sta delo opravljala z ljubeznijo, hvaležni vaščani pa jima danes vračajo zahvalo v senci lip, ki sta jih posadila okoli cerkve,« jim je hvaležna.

Dihali kot eno

Anton Filak, pobudnik in predsednik gradbenega odbora, je opisal veličastno akcijo iz leta 1998. Zaradi osebne zaobljube ob rojstvu sina je na zboru krajanov predlagal nakup glavnega zvona, ki je v cerkvi manjkal že od prve svetovne vojne. Akcija je s podporo župnika Lojzeta Brceta hitro stekla. Z donacijami domačinov in izseljencev iz Avstralije ter Amerike so zbrali dovolj sredstev ne le za 700-kilogramski zvon iz livarne Feralit, ampak tudi za celovito obnovo fasade, strehe, stopnišča in elektrifikacijo. »Celotna vas je takrat dihala kot ena duša, vrhunec pa je bil sprevod z okrašenim vozem in konjeniki, ki ga je blagoslovil nadškof dr. Alojzij Šuštar,« je ponosen.

Z leve: Janez Butala, Peter Kokotec, Andrej Kavšek in Janez Perušič

Gribeljska cerkev

Blagoslov v podružnični cerkvi sv. Vida v Gribljah je vodil dr. Andrej Glavan.

Cerkev sv. Vida ni le verski objekt, temveč osrednji steber kulturne dediščine kraja. Skozi 500 let je stavba ostala simbol trdoživosti in enotnosti Gribeljčanov. »Jubilej nas opominja na pomen ohranjanja korenin in medsebojnega sodelovanja, ki so ga krajani dokazali ob vsaki prenovi. Cerkev, ob njej sta urejena mrliška vežica in parkirni prostor, tako ostaja prostor srečevanja, ponosa in trajnega spomina za prihodnje rodove,« je poudarila Romana Husič, predsednica KS Griblje, ki se je, tako kot črnomaljski župan, zahvalila vsem, ki so pomagali.