

Prevažanje hrušk s kolesom, Slavče v Goriških brdih, 1953 FOTO: Boris Orel, hrani SEM

Lupljenje sliv v Biljani v Goriških brdih, 1953 FOTO: Boris Orel, hrani SEM

Hruška pituralka, Kozana, 2020 FOTO: Gregor Božič



V Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) je od 6. oktobra 2026 na ogled nova občasna razstava Sadni spomini in zgodbe slovenskih sadovnjakov. Razstava, ki odpira vpogled v sadjarstvo kot nesnovno kulturno dediščino, se prepleta med zgodovinskimi predmeti, kulturno krajino in spomini ljudi, bo na ogled do 14. februarja 2027.
Pripoveduje o ljudeh, ki so drevesa sadili, jih cepili, obrezovali in obirali. Pripoveduje zgodbo o starih sortah, ki so se prenašale iz roda v rod, ter o delu, ki je povezovalo družine, sosede in vaške skupnosti. Razstava Barbare Sosič in Mihe Špička, oba sta sodelavca muzeja, na ustvarjalen način spaja bogato etnografsko gradivo iz zbirk SEM z dokumentarno-umetniškimi fotografijami režiserja, fotografa ter prejemnika nagrade Prešernovega sklada 2026 Gregorja Božiča iz serije Sadeži, kot jih sanjajo sadjarji v zimskem času. Razstavo je oblikovala Maja Kocjan.

Na ogled je premišljen preplet predmetov, zgodovinskih fotografij in risb s sadjarskimi prizori in orodji iz zbirk SEM, katerih, denimo, obrabljeni ročaji ter zbrušena rezila pričajo o desetletjih skrbnega sadjarskega dela. Ob njih zaživijo sodobne poetične fotografije zimskih sadovnjakov, plodov, krajine in skrbnikov dreves, ki jih je Gregor Božič posnel v Sloveniji, Belgiji, Franciji in Italiji.
Vsak sadovnjak hrani spomine, pravijo v muzeju: »Razstava sadnega drevesa ne prikazuje le kot vira hrane ali zaslužka, temveč tudi kot povezovalca družinskih zgodb in skupnosti. Sajenje je mnogokje spremljalo ključne življenjske prelomnice, stara drevesa pa ostajajo živi pričevalci generacij, ki so z njimi živele in zanje skrbele. V času intenzifikacije kmetijstva nas razstava opominja na pomen ohranjanja sadjarskih tradicij, ki izginjajo.« Celoletna opravila – od spomladanske rezi do zimske zaščite debel – so narekovala ritem življenja in povezovala ljudi. Razstava nas tako nagovarja k razmisleku, ali bomo sadovnjake, ki so nam jih zapustili naši predniki, ohranjali, ali bodo spomin nanje hranili le še muzeji.

Vsebinski vidik razstave dopolnjuje izjemno delo Gregorja Božiča (rojenega leta 1984 v Novi Gorici), filmskega režiserja, direktorja fotografije in umetnika. Poleg filmskega ustvarjanja že vrsto let raziskuje stare sorte sadja, ki so zaradi gospodarske nedonosnosti in sprememb v kmetijstvu skoraj izginile iz pridelave.
Potoval je pozimi, ko sadna drevesa počivajo, ter fotografiral drevesa, sadje, kraje in ljudi, ki zanje skrbijo. Pri tem ga ni zanimalo zgolj sadje kot naravni objekt, temveč predvsem odnos med človekom, drevesom in krajem ter znanje, ki se prenaša skozi generacije.