V Dolenjem Boštanju so zgradili kapelico za izgnance, od vasi do vasi so vozili zvočnik (FOTO)

»Hvaljen bodi Jezus, Marija, dober večer vam Bog daj, vsa nebeška kompanija, vernim dušam sveti raj. Prej ko mi vas zapustimo, voš'mo vam še lahko noč, svet'ga Jur'ja naprosimo, naj vam pride na pomoč,« je del pesmi, ki jo zapojejo pevci v Dolenjem Boštanju in okoliških krajih, kadar se poklonijo sv. Juriju. Petje ob svetem Juriju je dediščina in bogata zapuščina njihovih prednikov, ki so običaj, še posebno značilen za Boštanj in okolico, prenašali iz roda v rod. Tradicijo »petja Jurja« danes ohranja več jurjevih skupin: v Boštanju, Dolenjem Boštanju, na Preski, Konjskem, Lukovcu, Logu, Okiču in Kompolju.

»Tudi moj oče je pel. Le okoli leta 1965 je bilo nekaj premora zaradi generacijskih menjav. Potem je oktet Boštanjski fantje ponovno nadaljeval. Sam pojem vse od leta 1964,« nam je povedal Ciril Udovč, doma iz Dolenjega Boštanja; Ciril je neformalni vodja tamkajšnjih pevcev. Svojčas se je ukvarjal tudi z zborovodstvom, zato mu sopevci zaupajo. »Sem kar strog. Ker se gremo kulturo, je pomembno, da se tako tudi obnašamo. Vesel sem, ker so me ostali pevci upoštevali,« je priznal pedantni Ciril in razkril, da njihova skupina pevcev šteje 25 mož, da pa so vselej veseli, kadar se jim pridruži kakšen mlajši glas, ki to bogato tradicijo potem nadaljuje.

Ciril Udovč poje sv. Juriju v čast že od leta 1964. FOTO: Drago Perko

Kapelica na Bački

Možje, med njimi je torej nekaj mlajših obrazov, se vsakič zberejo 23. aprila zvečer. Ciril in sopevci začnejo pri kapelici v Dolenjem Boštanju, ki je posvečena prav sv. Juriju. To seveda ni navadna kapelica, zgrajena je bila z namenom. Leta 1941 so bili namreč prebivalci Boštanja med nacistično okupacijo izgnani. In nekateri so se zaobljubili, da bodo ob srečni vrnitvi postavili kapelico v zahvalo za božje varstvo. Po vrnitvi leta 1945 obljuba ni bila pozabljena. Vendar gradnja zaradi povojnih razmer dolgo ni bila mogoča. Pobudo za uresničitev je več kot 50 let pozneje dala šele Ana Pfeifer, gradnjo pa so tedaj prevzeli kar fantje, ki so ohranjevali to šego jurjevega petja. Začelo se je 24. aprila 1995, jasno, na god sv. Jurija.

Kapelico so postavili na Bački, kot se reče, oziroma nad mestom nekdanjega zbiranja izgnancev, kjer je prej stalo leseno znamenje z vodnjakom. Križ so prenesli v notranjost. Idejno zasnovo je oblikoval Rudi Stopar, nad gradnjo je bdel Ciril Udovč.

Kapelica, ki je rasla ob pomoči številnih dobrotnikov, ima tudi 60-kilogramski zvon iz Žalca in kip sv. Jurija, ki simbolno ponazarja vrnitev izgnancev in ki ga je ustvaril Tone Zupančič iz Lukovca. Dokončana je bila leta 1996, blagoslov je potekal 28. aprila ob navzočnosti jurjevih pevcev in izgnancev.

Nekateri izgnanci so se zaobljubili, da bodo, če pridejo srečno domov, postavili kapelico v zahvalo za božje varstvo. FOTO: Drago Perko

Pozneje je bila urejena električna napeljava, leta 2016 so ji dodali še fontano po načrtu Toneta Zgonca. Ob tem je bila nameščena tudi spominska tabla izgnancev, kapelico pa odtlej krasi certifikat vpisa jurjevega koledovanja v register nesnovne kulturne dediščine. Danes za kapelico skrbijo jurjevi pevci iz Dolenjega Boštanja, ki se vsako leto zberejo na jurjevo in s petjem počastijo njihovega najljubšega svetnika.

Do zgodnjega jutra

Vsaka skupina šteje okoli 10 pevcev, med njimi je hur, kot pravijo pobiralcu jajc, te darujejo ljudje. Ta jajca potem spečejo pri nedeljski maši, tako je bilo seveda tudi tisto nedeljo v Boštanju. »Letos smo peli do pol dveh zjutraj. Ljudje že točno vedo, da pridemo. To je običaj. Eni nas pričakajo na balkonu, drugi odprejo vrata, vsi pa so nas veseli in hvaležni, ker smo prišli. Tudi obdarijo nas ter prosijo, da prihodnje leto spet pridemo. Ko se poslovimo, jim zaželimo srčnega miru, naj jih sv. Jurij ohrani,« je pojasnjeval Ciril, ki je s sopevci poleg domačega kraja obiskal še Zapuže in Grahovico. »Naša pesem, dolga je šest kitic, je na verski osnovi, saj pojemo svetemu Juriju, ne pa Zelenemu Juriju. V njej se spomnimo tudi ljudi, ki so v tem letu umrli,« je še povedal.

Vaščani komaj čakajo na trenutek, ko jim bodo spet zapeli. FOTO: T. L.

Ne, niti korona jih ni ustavila. Ker je bilo prepovedano druženje, so se znašli tako, da so od vasi do vasi vozili zvočnik s posnetkom petja. Kadar slišijo ubrano štiriglasno petje, so ljudje preprosto navdušeni.