»Dobre so in sladke,« je modroval par v zrelih letih, briške češnje so ga navdušile. Nista bila edina, v soboto in nedeljo je bila gneča v Goriških brdih, obiskovalci pa iz domačih in tujih logov, tudi iz Avstrije in Hrvaške. Vsi po vrsti so se pustili razvajati, marljivi domačini so poskrbeli, da nihče domov ni šel žejen in lačen, vse pa se je vrtelo okoli prve dame Brd, briške češnje, kraljice tukajšnjih sadovnjakov. Bil je praznik dediščine, kulinarike, češnje in briške duše.
Že na vhodu na prizorišče sta za dober prvi vtis poskrbela redarja, ki sta vešče usmerjala promet. Ko je bil avto parkiran, pa pot pod noge do gradu Dobrovo, okoli katerega so bila prizorišča letošnjega praznika. Po nekaj letih premora se je nanj vrnila tradicionalna povorka briških vozov, na katerih so prikazali etnološke običaje, povezane s prazniki in letnimi časi v Brdih. V povorki niso manjkale mažoretke, pihalni orkester, briške žene, briški grb in župan. Kot vsako leto so pripravili razstavo češenj, letošnja posebnost pa je bil dokumentarni film s še živečimi pričevalci, ki so v zadnjih 60 letih soustvarjali Praznik češenj. Bogato je bilo tudi dogajanje za otroke, med drugim so pripravili delavnice, lov za skritim zakladom in tombolo. Program so dopolnili kulturni nastopi, plesne in folklorne skupine ter različni glasbeni ustvarjalci.
V pičle četrt ure so pripravili mize in začeli meriti štrudelj.
Helena se rada vrača v domače kraje, tokrat pa je ustvarjala.
Erika in Nejka sta ponosni na marmelado, ki jo pridelujejo.
Marmelada in pivo
Stojnice so se šibile tudi ali predvsem od češenj, osem evrov je bilo treba odšteti za kilogram. Velik nasad premore tudi Iztok Markočič iz Gonjač v Goriških brdih. »Pri nas imamo veliko češenj, od prvih do poznih sort. Letos je bila letina odvisna od sorte. Nekje je zgodnje propadlo zaradi suše, nekje je potem dež odnesel. Tako da ena srednja reč, po moje,« Erika Markočič opiše letino. Večino češenj prodajo, daleč naokoli pa so znani po dobrotah iz njih. »Delamo marmelado, to je samo sadje in malo sladkorja, brez drugih aditivov. Delamo tudi sirupe iz češenj in češnjev liker,« pove Erika ter prizna, da vlada veliko zanimanje za njihove češnje. Veliko jih prodajo kar na domu, minulo soboto je Eriki na stojnici pomagal hči Nejka.
Direktorica Tina Novak Samec je bila ponosna na vse, ki so sodelovali in pomagali organizirati praznik.
»Pomembno je, da dajemo prednost in pozornost češnjam, da nas prepoznajo kot regijo, kjer je češnja doma. To tudi nam pridelovalcem zelo koristi, ker se ljudje avtomatsko, ko se spomnijo na Praznik češenj, spomnijo na pridelovalce in na Brda ter pridejo na obisk k nam,« Matej Drnovšček, prav tako pridelovalec češenj s Kmetije Drnovšček, razmišlja o pomenu praznika češenj in povorki, ki so jo po nekaj letih obudili. Nekateri so segli po češnjevem pivu. »Spet smo prišli na ta čudoviti festival v Brda. To je edini festival na svetu, ki tako slavi češnje. Radi se vračamo. Obiskovalcem smo ponudili češnjevo pivo, ki smo ga razvili skupaj z belgijsko pivovarno, specializirano za piva s sadjem. Gre za zelo dobro pivo, ni zelo sladko, imamo popolno razmerje med pivom in češnjevim okusom, stopnja alkohola pa je 3,5 odstotka,« nam pove Alberto Misano iz okolice Vidma.
V soboto je največ pozornosti požel kar 60 metrov dolg češnjev štrudelj, ki ga je hitro zmanjkalo. Precej hitreje, kot so ga marljive domačinke pripravile, kar 150 kilogramov češenj so porabile zanj. »Trudilo se nas je več. Trenutno nas je devet aktivnih članic, ob tem pa še 17 članic, ki sicer niso več aktivne. Za ta praznik smo se znova zbrale v veliko druščino. Ljubezen do Brd, praznika in tradicije nas je motivirala, zato ni bilo težko. Poklicale smo jih in vse so rekle, da so za,« je povedala Silvestra Elen Brašnić Saffigna, predsednica Društva briške žene in deklet, o tem, kako jim je uspelo zbrati dovolj žena za peko XXL štrudlja iz briških češenj. »Največji izziv je bil strah, da štrudlja za vseh 60 metrov ne bo dovolj. Drugi izziv pa je bil čas, ki smo ga porabile za razkoščičevanje češenj. To je proces, pri katerem ničesar ne zavržemo: koščice porabimo za zdravilne blazinice, ki pomagajo pri bolečinah v križu, shranile pa smo tudi peclje. Ti se uporabljajo za čaj, saj delujejo kot diuretik,« je še dodala predsednica.
Češnjevo pivo sta pripeljala iz Italije.
Osem evrov je bilo treba odšteti za kilogram.
Le enkrat je manjkal
Nad praznikom ni skrival navdušenja niti domači župan Franc Mužič. »Manjkal sem le leta 1966, ko sem bil na služenju vojaškega roka. Potem sem bil vedno poleg. Ponosen in vesel sem, ker je praznik češenj pripomogel, da so Brda postala tako prepoznavna. Letos moram reči, da so se naše punce in organizatorji izjemno potrudili. Vsi, ki so pomagali, so se res izkazali. Vse je teklo: ne nazadnje so takoj po 14. uri v četrt ure postavili za več kot 60 metrov miz, jih pogrnili, in že smo lahko merili štrudelj. Veste, da to ni mačji kašelj, ampak vsa ta mladina in te naše čudovite briške žene so to stvar resnično ustvarile. Res sem vesel, ker je v praznik vključenih toliko mladih,« je dejal župan Franc Mužič, ki že 32 let vodi občino; štrudelj XXL je pomagala peči tudi njegova žena, sam pa, tako nam je zatrdil, je pomagal razkoščititi nekaj češenj.
Bogato je bilo tudi dogajanje za otroke.
Domačini so poskrbeli tudi za glasbo.
Češnje so na ogled postavili.
Film in slike
Priljubljen sadež še v maskoti
Na prazniku je našla svoje mesto tudi kultura. »Ob 60-letnici našega Praznika češenj smo se nekako odločili, da bi poskušali narediti spomin, dokument o teh 60 letih. Tako smo začeli zbirati pričevanja in zgodbe vseh teh akterjev, ki so bili nekoč zraven in pomagali pri organizaciji. Intervjuvali smo pričevalce Brd, tudi od 95 let starih do mlajših generacij, in naredili kronološki pregled, kako se je praznik razvijal od leta 1966 do danes,« je o uro dolgem dokumentarnem filmu o briški češnji spregovoril Dominik Rusjan, eden teh, ki so pripomogli, da je film ugledal luč sveta. Ustvarjalo se je tudi minuli konec tedna. »Umetnost mi pomeni ogromno, zagotovo pa sprostitev in priložnost, da izrazim sebe,« nam je povedala Helena Petrovčič, članica Likovnega društva Dablo, ki deluje v Brdih, minuli konec tedna pa so se kajpada poklonili briški češnji, taki so bili tudi motivi na delih. Helena se je odločila za tehniko akril na platnu. Dela bodo še nekaj časa razstavljena na gradu.
»Češnje so briške, češnje so sveže, to je najbolj pomembno. Tudi naši sadjarji radi povedo, kakšna je razlika med drugimi češnjami in briškimi. Pecelj je vedno svež, kar pomeni, da so sveže obrane z drevesa zjutraj. Zato naši sadjarji že zjutraj vstajajo, gredo v sadovnjak, da jim uspe nabrati češnje in jih potem sveže ponuditi obiskovalcem,« je hvalnico vsem sadjarjem izrekla Tina Novak Samec, direktorica Zavoda za turizem, kulturo, mladino in šport Brda, ki se je podpisal pod že 60. Praznik češenj v Brdih. Hkrati so Brici slavili občinski praznik.
