Za mnoge najljubšega, za nekatere pa kar že malo preveč zavzeto čaščenega svetnika praznujejo tudi v slovenski Istri. Izvrsten istrski kulinarik Kristjan Katarinčič iz Hrastovelj se tako že pripravlja na letošnje martinovanje.
O praznovanju tega v tamkajšnjem zaledju Istre, v krajih tik pod Kraškim robom ob Rižani, pravi takole: »Včasih martinovo tu ni bilo množično praznovanje – to je za nas novotarija šele nekaj zadnjih desetletij. Imamo pa že od nekdaj po vaseh star običaj, ki mu pravimo pobiranje vina. Vsako nedeljo v drugi polovici oktobra in prvih dneh novembra se domačini s kozarci v rokah skupaj odpravimo vsakič v drugo vas. V družbi harmonike hodimo od hiše do hiše. Povsod poskusimo staro in mlado vino ter piknemo, kar da gospodar na mizo. V štirih nedeljah tako veselo obhodimo Hrastovlje, Črni Kal, Predloko in Dob.«
V okolici Hrastovelj imajo za sv. Martina običaj, ki mu pravijo pobiranje vina. Tedaj s kozarci v družbi harmonike hodijo od hiše do hiše in poskušajo staro ter ocenijo mlado vino. FOTO: Jaka Arbutina/Mediaspeed.net
V teh krajih domačini martinovanju pravijo tudi martinja, praznovanje pa je seveda povezano z godom svetnika in vinom. Množičnejše oblike praznovanja so se razmahnile šele po drugi svetovni vojni, po vaseh pa so se kljub temu ohranili še številni stari kmečki običaji, ki se razlikujejo od kraja do kraja – ponekod praznovanje traja tudi po več dni skupaj.
Od cerkve do gostilne
Čeprav boste v Istri lahko prihodnje dni množično martinovali na velikih prireditvah, denimo v Kubedu, Luciji, Marezigah, Kopru in Izoli, smo se v iskanju tradicionalnih, avtentičnih istrskih fešt odpravili v Hrastovlje, vas, ki jo svet pozna po čudovitih freskah iz 15. stoletja.
Slavna poslikava prikazuje procesijo predstavnikov vseh slojev družbe, vsak hodi s svojo s smrtjo z roko v roki. FOTO: Jaroslav Jankovič
1490. leta je Janez iz Kastva dokončal Mrtvaški ples.
V tamkajšnji cerkvi svete Trojice je najbolj znana sedem metrov dolga freska Mrtvaški ples, ki jo je leta 1490 dokončal Janez iz Kastva. Na njej se proti izkopanemu grobu pomikajo predstavniki vseh slojev tedanje družbe – od papeža in kralja do berača in otroka – vsak v paru s svojo koščeno spremljevalko, smrtjo. Sporočilo freske je jasno: pred smrtjo smo vsi enaki.
V Hrastovlje zaradi te umetnine prihajajo turisti z vsega sveta, mnogi pa se tu ustavijo tudi zaradi vse bolj cenjene istrske kulinarike. V tamkajšnji oštariji Švab se trudijo ohranjati avtentičnost jedi in, kot pravi Katarinčič, »za martinjo ponudijo gostom to, kar so jih naučile none«.
V Hrastovlje zaradi freske prihajajo turisti z vsega sveta, mnogi pa se tu ustavijo tudi zaradi vse bolj cenjene istrske kulinarike.
Martinov obed po istrsko
Kaj torej v Hrastovljah postrežejo v teh dneh, ko se domačini in obiskovalci že na polno posvečajo mlademu vinu in jesenski kulinariki? »Za Martina je bilo v vaseh vedno na mizi tisto, kar imaš takrat doma. Jesenski čas je bogat, zato je treba le še harmoniko dodati. Praznovanje se mora začeti z refoškom in istrskim pršutom, nadaljuje pa se z raznimi trisi, bobiči, kokošjo ali gobovo juho, domačimi pečenicami, ombolom, račko, gosko, klobaso, njoki z divjačinskim golažem, kračo, kislim zeljem, ohrovtom in tenstanim krompirjem. Zaključi se z miškami, kroštolami, krostatami in podobnimi dobrotami,« je našteval Katarinčič.
Tudi v Istri na martinovo najraje postrežejo gos z rdečim zeljem. In še marsičim. FOTO: Uroš Hočevar
Vse jedi bo spremljalo mlado vino, pripravljene pa so iz istrskih pridelkov in začimb, med katerimi ne manjkata česen in olivno olje. Presenetljivo velik poudarek pa dajejo pri Švabu tudi svinjski masti. »Vse jedi bazirajo na svinjski masti. Moja nona, prava istrska kmetica, jo je uporabljala domala vsepovsod. Kmetje so imeli vedno kakšno svinjo in tudi masti je bilo vselej dovolj. Je bolj zdrava kot destilirana olja; za pečenje mesa ali praženje pa je tudi veliko boljša; za nameček daje še pravi domači okus. Veste, pravi Istrijan od svinje ne pusti nič: še iz repa naredi žolco,« je pripovedoval Katarinčič ter dodal, da je mast pri njih začimba.
Sezonska pita iz fig ali kakija je v tem času skorajda obvezna sladica. FOTO: Janez Mužič
Zdaj pa k praksi: Martinov obed, kakršen je tudi pri Švabu, se navadno začne z narezkom iz domačega pršuta, suhe klobase, pancete, ovčjega, kozjega in kravjega sira, ki ga postrežejo še s kislo papriko, kumaricami, olivami in česnom v olivnem olju. Sledil mu bo hišni tris: njoki iz koprive s koprivno omako, ravioli z bučo in sirom, preliti z bučno omako in semeni, tu pa so še fuži s tartufi in pršutom. Brez gobove in kokošje juhe ter bobičev tudi to pot ne bo šlo, potem pa pridejo na vrsto pečene gosi in račke, ki jih Slovenci skupaj z rdečim zeljem in mlinci že tako najraje postavimo na mizo ob Martinu. In ko se komu že zdi, da enostavno ni več prostora v želodcu, bo zadišalo še po miškah, kroštolah, pitah s kakijem ali figami …
Pravi Istrijan od svinje ne pusti nič: še iz repa naredi žolco!
