Majhen škorpijon, ki ga je stanovalec opazil v lastni kopalnici v središču Ljubljane, je pri njem vzbudil precejšnjo pozornost. Kaj takšna žival počne v prestolnici? Je nevarna? In, ne nazadnje, ali bodo zaradi vse toplejših poletij in milejših zim takšna srečanja vse pogostejša? Odgovore smo poiskali pri prof. dr. Roku Kostanjšku, predstojniku Katedre za zoologijo na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Ob pogledu na škorpijona bi najprej pomislili, da je eksotični obiskovalec pomotoma zašel k nam ali da ga je kdo prinesel v Slovenijo, a resnica je precej manj nenavadna. Ščipalci so namreč pri nas doma. »Škorpijoni oziroma ščipalci so v Sloveniji pogosti in jih najdemo tudi v predalpskih, celo alpskih pokrajinah. V Ljubljani ga na primer z lahkoto najdete na Rožniku ali Golovcu, je pa res, da se je potrebno za to malce potruditi, dvigniti kakšno deblo, odstraniti lubje podrtih dreves ipd. Seveda so pogostejši v južnem delu Slovenije, kjer so tudi aktivnejši in jih zato večkrat srečamo tudi izven skrivališč,« pojasnjuje prof. dr. Rok Kostanjšek.

Prof. dr. Rok Kostanjšek, predstojnik Katedre za zoologijo na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. FOTO: Zaslonski posnetek

Pri nas živi kar deset vrst

Morda bo marsikoga presenetil podatek, da v Sloveniji trenutno poznamo kar deset vrst ščipalcev. Ne gre za prišleke, ki bi jih k nam šele v zadnjih letih prineslo toplejše podnebje, ampak za naše avtohtone živali. Do nedavnega so vse uvrščali v rod Euscorpius, strokovnjaki pa so jih nato razdelili v dva rodova in opisali več na videz zelo podobnih vrst.

Čeprav majhna žival s kleščami in zavihanim repom z želom na prvi pogled ne deluje ravno prijazno, so naši ščipalci za človeka precej manj nevarni od nekaterih vrst iz drugih delov sveta. »Podatkov o sistemskih zastrupitvah kot posledici pika ščipalcev v Sloveniji in okoliških balkanskih državah ni,« pojasnjuje Kostanjšek. Strup naših predstavnikov deluje predvsem lokalno.

Če bi nas ščipalec vendarle pičil, je bolečina po besedah strokovnjaka primerljiva s pikom ose ali čebele, sam vbod pa je lahko zaradi večjega žela nekoliko bolj boleč. »Bolečina je omejena na mesto vboda in praviloma popusti v nekaj deset minutah oziroma najpozneje v približno eni uri. Pojavi se lahko tudi oteklina, ki običajno ni dolgotrajna.«

Škorpijon iz kopalnice. V Sloveniji poznamo deset avtohtonih vrst ščipalcev, ki so si na videz zelo podobne. Vse so do nedavnega pripadala rodu Euscorpius. FOTO: Osebni Arhiv

Sam od sebe vas praviloma ne bo napadel

Dobra novica je tudi, da ščipalec človeka ne lovi po stanovanju z namenom, da bi ga pičil. Želo uporablja za obvladovanje večjega plena in predvsem za obrambo. »Piči, če ga na primer stisnete ob podlago in nima drugega izhoda,« pojasnjuje Kostanjšek.

Če torej ščipalca zagledate na tleh ali ob steni, ni razloga, da bi se ga lotevali z golimi rokami ali ga poskušali pohoditi. Strokovnjak predlaga precej preprostejšo rešitev, kot je kozarec oziroma posodo in list papirja. Žival previdno prekrijemo, podstavimo papir in jo odnesemo v naravno okolje. »Tam ima svoje mesto in tudi pomembno nalogo. Ščipalci so talni plenilci in pomagajo uravnavati število drugih členonožcev, med njimi tudi nekaterih škodljivcev.«

Kaj naj naredimo, če škorpijona najdemo v stanovanju? Strokovnjak predlaga previdno odstranitev v naravno okolje npr. s kozarcem oz. posodo in listom papirja. FOTO: Syrio, Wikipedia

Bomo zaradi segrevanja podnebja ščipalce videvali pogosteje?

Ob fotografiji iz Ljubljane se je pojavilo tudi vprašanje, ali bi lahko bila takšna srečanja povezana z vse višjimi temperaturami. Odgovor ni povsem preprost. Za Slovenijo namreč nimamo podatkov, ki bi dokazovali, da se škorpijoni zaradi segrevanja podnebja širijo na nova območja ali da jih je vse več. Prisotni so praktično po vsej državi, z izjemo visokogorja.

Temperatura pa je vendarle pomembna, pojasnjuje Kostanjšek. »Na številčnost vpliva tudi dostopnost hrane, odsotnost plenilcev in abiotski dejavniki, med katerimi je dvig temperature zagotovo zelo pomemben. Ščipalci so večinoma nočni talni plenilci, zato lahko ob višjih temperaturah postanejo dejavnejši. Posledično je mogoče tudi, da jih ljudje pogosteje opazimo.«

Podnebne spremembe pa zagotovo vplivajo tudi na pojavljanje drugih vrst živali. Kostanjšek kot dobro znan primer omenja tigrastega komarja, pa tudi nekatere vrste polonic, drugih hroščev in rakov. Spreminjajo se celo selitvene poti ptic, zaradi višjih zimskih temperatur pa je pri nas denimo več gnezdečih štorkelj.