V Lazah katastrofa kot v letih 1929 in 1947

LAZE – Enačba je sicer sila preprosta. Razvozlaval jo je že Viljem Putick, češki krasoslovec po rodu iz bližine Brna, ki si je pred 130 leti prizadeval izdelati načrt za preprečitev vsakoletnih povodenj na Planinskem polju, ki mu rečejo tudi – rešeto. Vse odtlej so tri, domačini jim pravijo Putickove štirne, ki naj bi, ob neštetih naravnih požiralnikih, uspešno požirale prav poplavljeno vodo. Seveda, če ne bi bilo toliko spremenljivk, ki preprosto in znano enačbo (reka Pivka namreč ponikne v Postojnski jami in priteče kot reka Unica spet na dan v Planinski jami, združena z rokavom iz Rakovega Škocjana in Cerkniškega jezera, nakar teče po Planinskem polju in spet ponikne pod Stenami) sprevržejo v mukotrpen boj s premočno in nepredvidljivo naravo. S katero se prebivalci teh krajev ubadajo že več kot deset dni! Boj za zdaj izgubljajo.

Prav tam pod Stenami, to je pri Lazah, so omenjene štirne. Voda, ki tam ponikne, se potem ponovno pojavi ali pri Močilniku ali pri Bistri. In steče naprej kot Ljubljanica.

Njena predhodnica, ki bržkone zaradi preobilice odpadlega vejevja, ki ga je povzročil nedavni žledolom in ki je pošteno zamašilo vse naravne odtoke, zdaj noče in noče ponikniti. Še več: vode je že toliko, da je na dlani naravna katastrofa, podobna tisti iz let 1929 in 1947.

»Vuoda je vuoda«

Ob zadnji je bil Tone Kolar, domačin in rojen Lažan, star komaj tri leta. Ne spomni se je, zato tudi ne pomni, kdaj bi bilo tako hudo, kot je zdaj. Le še malo manjka in Laze bodo otok. Kot tudi Jakovica. Okoli 400 marljivih in močno povezanih duš, ki bivajo na obronku Planinskega polja, bo že v kratkem odrezanih od sveta!

»Ko bo voda pritekla tukaj čez, bomo na otoku!« je dejal Tone. Od večera do jutra je namreč narasla še za 20 centimetrov. Ponekod jo je že za štiri metre! Planinsko polje je postalo mogočno jezero, iz katerega štrlijo le vršički hrastov in lip, tam smo zaznali vrhove prometnih znakov. Tudi cesta, ki povezuje Laze in Planino, je globoko pod vodo. Pod vodo je tudi najnižji predel Laz, imenuje se Lošč, kjer je moč priti vse do Sten. Svoj dom sta morala tam zapustiti 72-letni Stane in sedem let mlajša Frančiška Kermavner. Njunemu sinu Miranu, ki je kot delovodja pri podjetju za distribucijo električne energije v zadnjih dneh na terenu pokuril še zadnje atome moči in pomagal premnogim, ki jih je prizadel žled, zdaj pomagajo drugi, vojska, gasilci, sovaščani.

Mimo je prišla Magda Krapež, njihova soseda. »Pravkar so me obvestili, da se moram pripraviti na izselitev.« Magde ni zajela panika. »Zavedam se, da je voda huda reč in da se ji moram umakniti!« Več kot osemdesetletni Lavrinki je tedaj lahko le prikimala. »Vse tu, kar dejlate, je zastojn,« ji je dejala modra starka in razmišljala o večdnevnem in neutrudnem pehanju, na robu človeških zmožnosti, s katerim želijo rešiti, kar se rešiti da. »Vuoda je vuoda, bo bulš, ko bo šla!«

Neprespane noči

Pri Slavku Kermavnerju, Ninu Simšiču, Francu Kermavnerju, Alojzu Podboju, Cirilu Kobalu, Antonu Urbasu, Leonu Kermavnerju, Janezu Vrabcu se je medtem že naselila in za zdaj najmanj 60 ljudi pahnila v obup. Med njimi je tudi Magda, ki je morala vprašati Toneta: »Kako je pa s tvojo Bernardo?« Bernarda je namreč njegova hči, priženjena v Planino, nasproti Laz, ki prav tako drhti zaradi naraščajoče vode. Kjer sta morala, denimo, kmetovalca Zajc in Pogorevc začasno izseliti ter rešiti več glav živine. »Poplavljena je,« je komajda slišno izdavil Tone. »Sinoči me je poklicala: 'Fotr, hitro sem, voda je že podrla vrata!'« Ob enajstih zvečer so s skrajnimi močmi potem rešili peč.

Znano je, da ko začne v Planini voda upadati, potem čez dva dni upade tudi v Lazah.

»Kdaj neki se nas bo narava usmilila?« je molila k nebu Lidija Kobal, že naveličana vseh ujm, zaradi katerih že lep čas ne morejo živeti, kot se spodobi. »Oh, še veliko neprespanih noči nas čaka,« pa je poln pesimizma in žal tudi realizma odgovoril neki Cerkničan, ki je v Laze prinesel zadnje informacije o poplavah s Cerkniškega. »In vsa ta voda bo ravno sem prišla,« je zavzdihnil Tone.

Beg pred vodo

»Ne znajdemo se več!« je priznala obupana Lidija. Tudi njen sopotnik Ciril je kazal obraz poraženca. »Le še to čakamo, da se bo komu zmešalo!« je zmajevala Lidija. »Vse od žleda se trudimo noč in dan, ravno praznimo srednji štuk, spodnji je že zdavnaj pod vodo.« Njihova živina bo na varnem, dokler ne bo voda prestopila ključnega nivoja, ta je sicer visoko nad poljem, kronisti pravijo, da je bil z vodo zalit le leta 1929. »Pa sploh nismo na nizkem!« je žolčno premlevala Lidija. »Veš, kako daleč je struga?!« je pokazala tja daleč. »In kolikokrat sem že slišala neumestna vprašanja, češ, zakaj vendar ne gradimo na polju?! Naj gradimo na kolih ali kaj?!« je povzdignila ton svojega glasu. »Naj si pridejo ogledat, česa vse je zmožno to naše Planinsko polje!«

»Pa saj tudi moja hiša stoji natanko tam, kjer stoji že 200 let!« je dodala Magda in vrgla kost o ne le stoletnih vodah, ampak o dvestoletnih!

Nasproti Kolarjevih gospodarju v tistem ni uspelo rešiti svoje žage. Tam je onemu zalilo čebelnjak in Maticu kozolec.

»Katastrofa!« je premišljevala Lidija. »Ko jo gledaš skozi okno in si popolnoma nemočen …« Naslednji v vrsti je grozilo Nataši Prestor. Njeno hišo, ki je tudi muzej, so bliskovito obložili s polnimi vrečami peska. Najbrž ni pomagalo.

»Slišali smo, da Ljubljanica celo malce upada,« pa se je čudil Tone Kolar. Zamašeni požiralniki to pot preprosto niso zmogli posrkati tolikšne količine vode. In kam in kdaj bo odtekla, so se še spraševali, ko je mimo prišibal voluhar, bežal je pred naraščajočo vodo.