V Lisički ne bo več piva po 220 centov

KOPER, MARIBOR – Ko je v drugi polovici 60. let prejšnjega stoletja Obala dobila še železniško povezavo z zaledjem, se je po dolgih desetletjih otrplega sna začel njen razcvet. Proga je bila speljana drzno iz kamnitega objema Kraškega roba nad dolino Rižane s čudovitim pogledom na Koper, njegovo rastoče pristanišče, mehki in vse bolj porasli in zarasli gričevnati šavrinski svet in Hrastovlje z znamenitim Mrtvaškim plesom v cerkvici, obdani z obzidjem, na vzpetini zunaj vasi. Proga je bila nekaj časa celo tekmica ozki zaviti cesti, ki se je v velikih zavojih mukoma vzpenjala na Črni Kal. Prvi potniški vlaki so pripeljali le do začasne postaje pod gričem Srmin, pozneje so tire speljali ob mokrišču zdajšnjega naravnega rezervata vse do roba mesta, kjer danes pogled na Koper že v celoti zakrivajo škatlasta nakupovalna središča.

Pet ur od Krasa do Drave

Najprej so čez Slovenijo vozili zelenci, za takrat sodobno opremljene garniture s hlajenjem, hostesami in skromno gostinsko ponudbo. Ko je začel voziti električni vlak, so se vrnili stari vagoni, a pohorc, kot so pravili dolgi garnituri, ki je dolga leta prevažala na stotine mladih in starejših od morja do prekmurskih ravnic, je dobil vedno dobro obiskano Lisičkino restavracijo, ki je postala simbol vlaka. Vse leto so nanj tovorili kolesa, v poletnih mesecih pa tudi jeklene konjičke in prikolice. Z avtocesto in dvigom standarda je tudi Pohorje ekspres, ki za pot od Maribora do Kopra ob skoraj polurnem postanku v Ljubljani še dandanes porabi polnih pet ur, izgubljal pomen in priljubljenost. Kupeji so sčasoma vse bolj samevali, a predvsem starejši in tisti, ki so cenili poglede na hitro bežečo pokrajino, ki se je menjala od kraške v gozdnato in sočno zelenje, so uživali v počasnem enakomernem ropotu vlaka ob požirkih kave in ob branju časopisa ali knjige. Brez Lisičke, z radiem, ki se ga ne sliši, in brez časopisov je IC Pohorje nedvomno izgubil vsebino, a so cene ostale enake.

Leopold in Lisička v pokoj

A to je že včerajšnji svet, čeprav so generacije mladih prav skozi okna zibajočih se in škripajočih vagonov po prihodu iz tesni, vsekane v živo skalo, nenadoma zaplavale nad Istro in pod seboj prvič uzrle morje. Niti poskus s podaljšanjem proge do Gradca, ko je osebje od Kopra do mesta ob Muri potnike nagovarjalo tudi v nemškem jeziku, ni obrodil sadov. Takšna ponudba bi zahtevala kaj več. Med stalnimi obrazi, sam se je imel kar za inventar restavracije na kolesih, je bil Leopold, ki je s svojim vozičkom, naloženim s trebušasto posodo turške kave, sendviči in z drugim, med vožnjo večkrat obiskal potnike in vedno nasmejan in jezičen ponujal pivo za 220 centov, svoj obisk pa začinil še s kakšno šalo, v restavraciji pa v dobrih časih za pogrnjenimi mizami z okroglimi lučkami ponujal od vroče kranjske do dunajskega zrezka. Z iztekom leta so Lisičko po več desetletjih kratko malo zaprli, čeprav po besedah nabritega Leopolda, ki se je zadnjega starega leta dan upokojil, še vedno ni prinašala izgube …