Iz mariborskega parka naravnost na intenzivno nego, napadle so jo vrane (VIDEO)

Kdor je prejšnji teden obiskal mariborski Mestni park, je lahko naletel na prizore surovega naravnega cikla, kakršne navadno gledamo v dokumentarcih o naravi. Mladič lesne sove, ki so ga sprehajalci opazovali pod krošnjo pod budnim očesom njegove mame, je v petek zjutraj postal tarča vran. Intervencija domačinke Jasmine in ekipe Veterine Golob je ptici dala drugo priložnost, a pot do vrnitve v naravo ostaja negotova.

Še v četrtek je vse kazalo na uspešno osamosvajanje mladiča. »Včeraj je mladič še sedel na krošnji, v bližini svoje mame. Ljudje so zavarovali prostor in pazili, da je bil na varnem. Vse je dajalo upanje, da bo zmogel,« so zapisali pri Veterini Golob. Naslednje jutro pa je narava pokazala zobe: drobno sovico so napadle vrane, jo skljuvale in pustile v blatu, premočeno in z obsežnimi poškodbami. Ko je ptica prispela v ambulanto, je bilo njeno stanje kritično, preživetje pa vprašljivo že zaradi šoka, ki ga takšne poškodbe povzročijo pri divjih bitjih.

Šteje vsaka podrobnost

Pri pticah v tako težkem stanju veterina ne pozna bližnjic. Ekipa je morala ravnati preudarno in s hladnokrvno natančnostjo, da ne bi še dodatno obremenila izčrpanega organizma. Postopek stabilizacije je najprej zahteval obvladovanje šoka: takoj so aplicirali sredstva proti bolečinam in antibiotike. Potem so sovo namestili pod svetlobo za vzdrževanje telesne temperature, saj podhlajena ptica ne more presnavljati hrane ali zdravil. Pomemben del oskrbe je bil tudi hranjenje v točno določenih časovnih intervalih. Ptico so začeli ročno hraniti z mineralno-vitaminsko mešanico – odmerek je znašal le 2 mililitra na vsakih 20 minut. Šele ko se je telesna temperatura stabilizirala, so lahko oskrbeli raztrganine na koži in očistili rane, ki jih je pod umazanijo zadala jata vran.

Danes, nekaj dni po sprejemu, je sovica stabilnejša in že kaže znake apetita, kar veterinarjem vliva kanček upanja. A kljub vsemu so poškodbe globoke. Napad ni pustil le ran na koži, temveč so prizadeti tudi živci v peruti. Za prostoživečo sovo zgolj preživetje ni dovolj; brez brezhibnega leta, ravnotežja in neslišnega premikanja se v naravo ne more vrniti, saj ne bi imela možnosti za preživetje. »Ni dovolj, da se rana zapre. Perut mora nositi telo v letu,« poudarjajo v ambulanti. Rehabilitacija bo zahtevala čas, strokovno presojo in predvsem mir, saj divja žival človeka ne doživlja kot tolažbo, temveč kot vir stresa.

Delo z divjimi živalmi, kot priča zgodba o mali sovici, zahteva veliko strokovnosti in znanja. Za vsako spodbudno fotografijo na družbenih omrežjih stojijo neprespane noči, tehtanje težkih odločitev in nenehno spremljanje odzivov drobnega pacienta.