V podzemlju Pece še vedno odmevajo udarci kladiv: za napredek plačevali z zdravjem in življenji (FOTO)

Člani društva varnostnih inženirk in inženirjev DVI Velenje z območja Koroške in Šaleške doline so organizirali celodnevno strokovno ekskurzijo v Rudnik mineralov, svinca in cinka v Mežico. Pravzaprav v učilnico nevarnosti in preživetja, ki je v prejšnjih stoletjih do leta 1994 rezala črn, trpek kruh preživetja v zameno za zdravje in več življenj, ki jih občasno vzame vsako jamsko delo.

Eden najstarejših

Izkop rudnin, mineralov, ki so vsebovali dragoceno kovino svinec in cink, potreben za sodoben način življenja: brez tega ni bilo napredka tehnologije in življenja, a je bila cena neznansko visoka. Trdo delo brez nadur, v temi ob karbidovkah in leščerbah, v škodljivem in strupenem prahu, v vlagi in prepihu, ob bolečih udarcih in padcih, domala vse dni v tednu, po 10 do 12 ur ... Zgodba, ki jemlje dih.

Skupino je med številnimi drugimi obiskovalci priljubljene turistične destinacije sprejel izkušeni strokovnjak, nadzornik in vodnik v podzemlju Miran Prošt ter nizal zgodbe. »Globoko pod zemljo, kjer plešejo škrati, se začenja pot prelitega znoja v Mežiški dolini. Če boste le za trenutek zastali sredi temačnih izkopov v sivo belo kamnino, če boste imeli srečo ob prisluhu, se bo nemara prikazal tam v skritem kotu jamski škrat Bergmandelc. Slišali bi lahko zamolkle udarce kladiv, puharjev in krampov izgubljenih duhov knapov, ki so v podzemlju Pece ostali za večno …« se začne nenapisana zgodba mežiškega rudnika, znanega po svetu. S prvimi zapisi iz leta 1665 je eden najstarejših v Evropi. Stoletja je oblikoval življenje v Mežiški dolini, z izkopom 19 milijonov ton rude pa je proizvedel 1,5 milijona ton svinca in pol milijona ton cinka. Po prenehanju delovanja je postal turistični in muzejski rudnik.

Garali za preživetje

Že leta 1988 je bil sprejet državni zakon o postopnem zapiranju, leta 1994 pa izdelan projekt zapiranja Rudnika svinca in cinka Mežica, kar je bilo tudi dokončno dejanje zgodovinsko pomembnega pridobivanja takrat neznansko dragocene svinčeve in cinkove rude. Ko so zaprli rudnik in veliko območje spremenili v muzej Podzemlje Pece, je ostalo obsežno območje neprecenljive tehnično-rudarske dediščine. Prostrane rove, transportne poti, stopnišča, lunkerje in izkopane jame so usposobili za podzemne kolesarske steze in podtalne odcedne meteorne vode iz pogorja v labirint struge z iztokom v Prevaljah za ekstremni podzemeljski kajakaški šport. Da so imeli strokovnjaki za varno delo kaj videti, da so se vsi skupaj čudili ob zgodovinskih podatkih in zgodbah, kako so v nedrjih Pece nekoč, že v davnini garali za preživetje, trpeli ob delovnih naporih ter zaradi nečloveških obremenitev in v prahu umirali s komaj polovično življenjsko dobo.

Kruto je bilo slišati tudi o izkoriščanju otrok za delo v najmanjših izkopih in o njihovih usodah, ki se skorajda niso mogle ogniti invalidnosti, ter mukotrpnem preostanku kratke življenjske dobe. Zanimivo pa je bilo videti končne izdelke rudnin, svinčene akumulatorje, ki še danes poganjajo delovne stroje, motorna vozila, vlake in plovila. In ni manjkalo spremljajočih zgodb nekdaj zaposlenih, ki so v nedrjih med Peco in Uršljo goro vztrajali in ostajali kleni Korošci na svoji zemlji. Vrnitev na plan po dveurnem trekingu večstotisočkrat preluknjane in izdolbene gore je bila olajšanje, dragocena izkušnja pod vrhom Pece, ki ga varuje kralj Matjaž, pa strokovnjakom motivacija za današnje še boljše delovne razmere.