Na enem najlepših kotičkov tega sveta, visoko nad strmimi pobočji Baške grape in globoko pod Črno prstjo in Rodico, leži ena najbolj slikovitih in samosvojih gorskih vasic pri nas. Rut ni poseben le zaradi lepote, miru, sončne lege na nadmorski višini 670 metrov in izjemnih razgledov, ampak predvsem zaradi osupljive zgodovine, ki je pustila močan vpliv na današnje prebivalce. Vasica, ki se je sprva imenovala Koritnica (Corithinich), nato Nemška Koritnica (Deutsch Coritnitz) in Nemški Rut (Deutsch Ruth), je bila začetna točka srednjeveške visokogorske kolonizacije z Južne Tirolske, ki je odločilno zaznamovala ves zgornji del Baške grape in Selško dolino.
Rut je nastal pred več kot 800 leti, leta 1218, ko je oglejski patriarh Bertold Andeški na ta težko dostopen, a rodoviten gorski svet naselil 70 kmetov iz mesteca Innichen (San Candido) v Pustriški dolini na Južnem Tirolskem. Od tod se je kolonizacija širila naprej, Rut pa je bil več stoletij upravno središče tega območja, kamor so tirolski kolonisti s seboj prinesli svoje značilne navade, gorski tip kmetovanja in jezik.
Srednjeveška samouprava
V vasici živi le še 38 stalnih prebivalcev. FOTO: Turistična zveza Slovenije
Tirolski priseljenci niso bili navadni podložniki, ampak so imeli vse do leta 1850, ko je bila sprejeta nova avstrijska ustava, posebne privilegije, lokalno samoupravo in avtonomijo ter nižje dajatve kot prebivalci dolin. Rutarski občini – rihtariji je načeloval rihtar, ki je bil vaški sodnik in župan obenem, njegov simbol oblasti – rihtarski meč so prebivalci skrbno hranili in ga predajali iz roda v rod. Danes ga hranijo v Tolminskem muzeju, nastal je še pred 15. stoletjem.
Rut je s stoletji izgubljal svoj prvotni nemški značaj, saj so se priseljenci zlili s slovenskim prebivalstvom. Najbolj sta nemško-tirolski izvor in kultura, ki so ju naseljenci prinesli s seboj, ohranjena v značilni rutarski govorici, ki je izhajala iz stare tirolske nemščine. Vanjo so se sčasoma vključile tudi italijanske besede, ohranila pa se je presenetljivo dolgo, več kot 700 let. Kot pravijo zgodovinarji, so jo govorili še pred sto leti, bila pa je tako samosvoja, da je niso razumeli ne Slovenci in ne Nemci.
Danes je v vasi ne govori nihče več, pa tudi marsikaj drugega se je spremenilo. V najboljših časih je imel Rut skoraj 500 prebivalcev, danes jih le še 38. Še leta 2013 jih je bilo skoraj dvakrat več – 65.
Tirolci so si izbrali najlepši kotiček Baške grape. FOTO: Blaž Močnik
Frjajzn in luksus
Današnja rutarska govorica sodi v mešanico tolminsko-cerkljansko-rovtarskega narečja z dolgimi o-ji, akanjem (izgovarjanjem a namesto o ali e, na primer mleko - mlika, sonce - sonca, koleno - kalina), č-ja namesto k-ja (kita - čita, kisel - čisel, kihati - čihati, ketnja - četnja) in drugimi posebnostmi. Med bolj zanimivimi besedami, ki so nekatere še vedno delno v rabi, so: luksus (osebni avto), frjajzn (malica), čnitlat (na drobno rezati), fajarce (vžigalice), čača (dekle), knala (tnalo), nohkastl (nočna omarica) in žmoh (slab zrak), zelo zanimivi pa so tudi priimki vaščanov, na primer Kemperle (Khamperl), Pajntar (Painter), Volf (Wolf), Trojar (Troyer), Štendler (Stendler), Kikelj (Gickhel) in drugi.
»Ja, je kar kriza, pri nas in v vsej Baški grapi. Vedno manj nas je. Veliko, predvsem mladih, je zaradi odmaknjenosti odšlo drugam, v dolino in v mesta, za boljšim kruhom. In ti, ki so odšli, se ne bodo več vrnili. Tudi otrok ni, večinoma smo upokojenci. Vsi upamo, da se bo vendarle zgodil čudež in se bo to izseljevanje ustavilo,« nam pove Niko Maver, predsednik krajevne skupnosti Rut - Grant, sicer nekdanji direktor tolminske kmetijske zadruge.
Središče kraja je že več stoletij ob mogočni rutarski lipi pred cerkvijo sv. Lamberta. FOTO: Blaž Močnik
Je kar kriza, pri nas in v vsej Baški grapi. Vedno manj nas je. Tudi otrok ni, večinoma smo upokojenci.
Od Kacenpoha do 500-letne lipe
Kljub temu pa Rut živi naprej. Tisti, ki so ostali, skrbno obdelujejo polja in travnike nad vasjo, ki ji poseben čar dajejo tudi značilni kozolci z masivnimi stebri, mehka senožeta, gozdovi in venec Bohinjsko-Tolminskih gora nad vasjo. Posebno skrivnostne so grape in potoki, ki se zlivajo v Koritnico in naprej v Bačo. Ti še vedno nosijo stara tirolska imena, na primer Kacenpoh, Driselpoh, Linderpoh, Ravterpoh, Cunderlajta, Woužnk in Alpnbah.
Leta 1996 so obnovili enega od kozolcev in začeli gibanje Ohranimo slovenski kozolec. FOTO: Turistična zveza Slovenije
Rihtarski meč iz srednjega veka hranijo v Tolminskem muzeju. FOTO: Tolminski muzej/M. Prešeren
Središče te nekdanje avtonomne občine je še danes mogočna, 25 metrov visoka lipa pred gotsko cerkvijo sv. Lamberta, ena najstarejših in največjih v Sloveniji. Po ustnem izročilu je starejša od 500 let, obseg njenega debla pa je več kot osem metrov.
Rut ni vas množičnega turizma in umetnih atrakcij. Predaleč je od glavnih poti, prijazni in srčni vaščani pa so preveč samosvoji, da bi se prilagajali novodobnim turističnim tokovom. V njej ni ne trgovine in ne gostilne, kaj šele šole, vrtca ali zdravnika. Kdor vseeno najde pot v ta skriti raj sredi osupljivo lepe narave, običajno odide z občutkom miru in spokoja, saj mu ljudje, preteklost in narava dajejo poseben značaj, ki ga ni mogoče poustvariti nikjer drugje.
70 Tirolcev se je priselilo leta 1218.
