V Sloveniji se širi bolezen modrikastega jezika: povzroča otekanje glave, vek in jezika ...

Potem ko se je bolezen modrikastega jezika v Sloveniji močno razširila med domačimi prežvekovalci, so lovci v tem tednu na območjih, kjer je bolezen navzoča, ugotovili tudi prve pogine pri divjadi. Danes so dobili potrditev bolezni modrikastega jezika pri dveh muflonih, so sporočili iz Lovske zveze Slovenije.

Čeprav ta bolezen ne sodi med tiste, ki se prenašajo na ljudi ali živali in bi lahko lovci trupla poginule divjadi pustili na kraju najdbe, v lovski zvezi lovcem glede na trenutne razmere svetujejo, da ob najdbi poginule srnjadi, jelenjadi, muflonov in gamsov v lovišču preverijo, ali so prisotni znaki bolezni. Če na smrčku, nosu, ustni in nosni sluznici ter jeziku opazijo spremembe, naj jih zakopljejo ali zasujejo, da onemogočijo dostop mesojedim živalim.

Ko lovci na območju svoje lovske družine prvič najdejo poginule živali z znaki, značilnimi za to bolezen, naj o tem obvestijo pristojni območni urad uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, zunaj njihovega rednega delovnega časa pa naj pokličejo na številko 112. Izgube naj lovci vpišejo tudi v aplikacijo Lisjak pod pogin in pod opombo navedejo sum na bolezen modrikastega jezika, so zapisali v lovski zvezi.

Dolžni so obvestiti

Lovci, ki uplenijo divjad s sumom na to bolezen, so dolžni o morebitnem nenormalnem obnašanju in nenormalnem zdravstvenem stanju ter spremembah, značilnih za to bolezen, obvestiti usposobljeno osebo lovske družine. Ta naj o tem obvesti tudi pristojnega uradnega veterinarja območnega urada uprave, ki naj opravi pregled trupa v zbiralnici in odloči glede ustreznosti mesa za prehrano ljudi, so še zapisali.

Divji prežvekovalci lahko igrajo pomembno vlogo pri ohranjanju virusa v okolju, zlasti v območjih z visoko gostoto populacij in ugodnimi pogoji za širjenje bolezni. Na to so rejci opozorili tudi v razpravi na sredinem odboru DZ. Direktor zavoda za gozdove Gregor Danev je pozval h komunikaciji in takojšnjim jasnim navodilom upravljalcem lovišč, če bo bolezen potrjena na muflonu. »Najboljši ukrep je, da so vsi možni ukrepi izvedeni za rejne živali,« je poudaril.

Bolezen modrikastega jezika se prenaša s piki krvosesnih mušic. Ne prenaša se neposredno med živalmi in ne predstavlja tveganja za zdravje ljudi. Pri divjadi večina okužb poteka brez kliničnih znakov, pri dovzetnih vrstah, kot so mufloni, jeleni in gamsi, pa se lahko pojavijo povišana telesna temperatura, otekanje glave, vek in jezika, slinjenje in razjede v ustni votlini, težave pri gibanju, šepanje in pogin.