V vsak vozel je Petra vklekljala življenje

Klekljanje ima v Idriji več kot stoletno tradicijo. Čipkarska šola letos praznuje pomembni jubilej, 150-letnico neprekinjenega delovanja. Vanjo je vpisanih več kot 500 otrok in odraslih. Predvsem po zaslugi klekljaric ta pomembna tradicija – klekljanje in z njo idrijska čipka – živi naprej. Spodnjeidrijčanka Petra Marinko Rus kleklja že od mladih nog. Kot številna dekleta iz njenega domačega okolja se je hkrati z vstopom v osnovno šolo začela učiti klekljanja. Danes je ena od (neuradnih) ambasadork idrijske čipke. Slednjo sama vidi kot rezultat fizično napornega dela, za katerega je potrebno ogromno znanja in izkušenj. Od časov, ko se je na čipko gledalo zgolj kot na nekaj, kar uokvirjeno in nedotakljivo visi na steni ali je v prtiček všito na mizi, se je veliko spremenilo.

Čipka je postala precej uporaben predmet, ki ga je danes mogoče videti v obliki nakita, oblačil, okrasnih predmetov, pot si je utrla celo v kulinariko. Nosilci žive dediščine, ki je vpisana na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva in so naš največji ponos, so prav otroci in mladi, ki obiskujejo Čipkarsko šolo Idrija, so v tej instituciji zapisali ob okrogli obletnici. Klekljarice – med njimi se najde tudi kakšen predstavnik moškega spola – dediščino ohranjajo, negujejo, jo živijo, razvijajo in predajajo prihodnjim generacijam. Petra Marinko Rus ima za seboj več kot trideset let klekljarskih izkušenj. Čipk ne le ustvarja, pač pa zanje tudi oblikuje vzorce. Nekomu, ki ne pozna klekljarskega ustvarjalnega procesa, je morda težko doumeti, da tudi za nastajanjem vzorcev oziroma papircev, torej predlog za klekljanje, stojijo določene zakonitosti, ki jih je treba upoštevati, če naj se človek na koncu nadeja lepe čipke. Za vzorec in nato čipko s podobo jabolka, ki je zaščitni znak skupne kampanje medijskih hiš Delo in New York Times, je Petra Marinko Rus porabila slabih 65 ur – 25 za osnutek, skiciranje in izris čipke ter še 40 ur za klekljanje. »Veliko časa mi je vzelo risanje obrobe jabolka, saj je bilo treba vsako črto in piko uskladiti z notranjo obrobo, da bo vzorec kar se da natančen,« je opisala del procesa ustvarjanja za potrebe kampanje.

Najznačilnejša tehnika idrijske čipke je tako imenovani ozki ris, ki se tradicionalno izdeluje s petimi pari klekeljnov. »Krivulje ozkega risa so na prvi pogled naključno razporejene okoli treh rožic, vendar se v njihovem enakomernem ritmu skriva nenapisan red idrijske čipke. Simbolizirajo strukturo, znanje in tradicijo, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Majhne spirale na začetkih in koncih krivulj ta red namenoma prekinjajo – predstavljajo človeški dotik, nepredvidljivost in živost, brez katerih tradicija in novinarski poklic ne moreta preživeti,« je sogovornica simbolično opisala nastajanje klekljanega jabolka. Simboli so ji kot ustvarjalki blizu – veliko jih je vnesla tudi v vzorec za mašni plašč, mitro in štolo, ki so jih slovenski škofje januarja letos podarili papežu Leonu XIV. V izdelavo čipk so klekljarice vložile okrog tisoč ur dela. Vozle pri klekljanju Petra Marinko Rus vidi kot podobo življenja: »Pogosto nam na pot pripelje prepreke, zaradi katerih moramo stopiti korak ali dva nazaj, da lahko uživamo v njegovi lepoti.« Tudi ustvarjanje vzorcev in kasneje čipke je vijugasto, veliko je poskusov in napak, nenehnega učenja, klekljanje uči vztrajnosti in potrpežljivosti.

Ena od najbolj živih in prepoznavnih podob idrijske čipke je klekljarica, ki sklonjena nad bulo premetava lesene klekeljne ter zabada bucike. Nič nenavadnega ni danes govoriti z upokojenko, ki več ur zapored sedi in ustvarja čipko. Veliko jih v različnih društvih – Petra Marinko Rus je članica spodnjeidrijske sekcije Društva klekljaric idrijske čipke – svoje znanje prenaša na posamezne mlajše klekljarice, čeprav je teh le peščica; generacijska luknja zeva še posebej pri tistih, ki po koncu osnovnošolskega izobraževanja prenehajo klekljati. Nekatere to obrt obudijo znova v poznih letih. V Društvu klekljaric idrijske čipke si že več let prizadevajo dvigniti nivo znanja klekljanja, je pojasnila sogovornica, med drugim tudi na tečajih, ki jih izvaja Čipkarska šola Idrija. Odgovora na vprašanji, ali je slab zaslužek tisti, ki odvrača mlade od klekljanja – klekljarica prejme na uro zgolj od štiri od šest evrov, saj gre za obrt in neumetniško delo –, in kako se bo to znanje ohranilo, če prenosa na mlade ne bo, zato še zdaleč nista preprosta in enopomenska. Je pa prav, da se ta tematika odpira, še posebej ob komentarjih, kako draga je idrijska čipka.

»Večina čipk kroži v darilih, domačih zbirkah, društvih in razstavah, zato trg klekljanje dojema kot nekaj vsakdanjega, dostopnega v izobilju, in ne kot visokospecializirane obrti, ki zahteva na desetine vloženih ur dela in potrebnega znanja. Posledica so (pre)nizke cene ure klekljanja, zaradi česar klekljarica ne čuti smisla, da bi delala za prodajo, in raje kleklja za veselje, čipke podari in si okrasi dom. Raje ustvari nekaj, kar ima čustveno vrednost, in ne finančne. Tako velik del njenega dela nikoli ne pride na trg,« je del izziva, s katerim se soočajo klekljarice, opisala Petra Marinko Rus.

Dodala je še: »Ko obrt nosi ena demografska skupina, je prihodnost odvisna od nje. Če se vrednotenje dela ne spremeni, mladi ne bodo vstopali na trg, tradicija se lahko zato postopoma izgubi. Podcenjenost klekljanja je torej del širšega vzorca, v katerem se to ročno in večinoma žensko delo dojema kot samoumevno, ker je bilo vedno prisotno in nikoli zares ovrednoteno.« Idrijska čipka je zaščitena z geografsko označbo, ki jamči za njeno kakovost in poreklo s točno določenega območja. Že avgusta 2000 je bila zaščitena z vpisom v register pri uradu za intelektualno lastnino, zdaj pa potekajo še postopki za utrditev te zaščite na ravni Evropske unije, in sicer v skladu z novo evropsko zakonodajo. Po mnenju sogovornice pridobitev evropske geografske označbe idrijske čipke odpira možnost »za vzpostavitev sistema finančnih in drugih spodbud za nadaljnji obstoj in razvoj idrijske čipke, ki bo ohranjal znanje, krepil položaj klekljaric in tradicijo postavil v sodoben, trajnosten razvojni model«.