»Ni besed, s katerimi bi lahko opisala, kako je, ko se znova rodiš. To je čisto nov in čisto poseben občutek. Ko sem se zbudila, sem začutila, da na novo živim,« nam je pred osmimi leti s solzami v očeh osupljivo življenjsko zgodbo pripovedovala Romana Skrinjar Alauf iz Kisovca pri Zagorju ob Savi. Eno leto prej se je, le pet dni po svojem 36. rojstnem dnevu, v bolnišnici borila za življenje in po neverjetni sreči ravno takrat, ko je to že odhajalo iz nje, prejela jetra darovalca, ki so ji rešila življenje. Odtlej vsako leto praznuje dva rojstna dneva, prvega na dan, ko se je v resnici rodila, drugega pa na dan, ko so ji nova jetra rešila življenje.
Nasmejana in energična 45-letna Zagorjanka, poročena in mama dveh deklet, že devet let živi s presajenimi jetri. In to na polno! Poleg naporne in odgovorne službe – je direktorica zelo uspešnega računovodskega servisa – veliko potuje, hodi na koncerte, vikende preživlja z družino in spremlja športne dosežke obeh hčera, starejša je triatlonka, mlajša rokometašica. »Šele po presaditvi jeter sem se naučila zares živeti,« pove. Kljub temu ne mine dan, da se ne bi spomnila na svoje najtežje dni. »Vsak večer, ko se grem stuširat, me brazgotina spomni, kaj sem preživela. Ne mislim ves čas na to, čez dan pozabim ob vseh drugih obveznostih, ampak včasih me pa res prešine, ali je sploh res, kar se mi je zgodilo,« pripoveduje.
Vedno razmišlja pozitivno in se ne obremenjuje s črnimi scenariji. FOTO: Dejan Javornik
Po transplantaciji razmišlja pozitivno in se ne obremenjuje s črnimi scenariji.
V zadnjem hipu je dobila jetra darovalca in preživela. FOTO: osebni arhiv
Potem ko ji je bila dana nova priložnost, se je močno spremenila. »Po presaditvi me nič več ne more vreči iz tira. Naučila sem se, da za dežjem vedno posije sonce, da življenje ni črno-belo, da se vedno pokažejo tudi barve ... Spremenile so se moje delovne navade: nekoč sem bila ves čas v službi, če ne fizično, pa v mislih, danes pa delam v okviru delovnega časa in si dovolim preklopiti na prosti čas. Živim na polno in se ne obremenjujem več z malenkostmi. Še bolj se zavedam, kako pomembna sta družina in zdravje, medtem ko sem se prej veliko bolj gnala na službenem področju, ker sem imela občutek, da moram vse narediti sama,« z nasmehom pove Romana.
Presaditev v zadnjem trenutku
Tedni pred presaditvijo so bili njeno najtemnejše obdobje. Vse življenje je nosila bolezen v sebi, ne da bi zanjo sploh vedela, potem se je njeno zdravstveno stanje kar naenkrat na hitro dramatično poslabšalo. Najprej sta jo zlomili izčrpanost in popolna izguba moči, sledila sta bruhanje in nenadno povečanje obsega trebuha zaradi nabiranja tekočine. Kmalu so ji začela odpovedovati tako jetra kot ledvice. Dvakrat je zdrsnila v komo, noge je niso več ubogale, njeno življenje se je skrčilo na voziček in plenice. Ledvice so ji dokončno odpovedale 25. novembra in zaradi kopičenja amonijaka je znova padla v jetrno komo, uvrstili so jo na čakalni seznam Eurotransplanta. Že naslednje jutro je prišla novica, ki ji je rešila življenje – našla so se jetra zanjo. Zdravnica ji je kasneje povedala, da bi brez presaditve zdržala le še dva ali tri dni.
Njeno veliko veselje so obiski koncertov, predvsem je nora na pevko Pink. FOTO: Dejan Javornik
Potuje z družino ali s prijateljicami. FOTO: osebni arhiv
Po presaditvi me nič več ne more vreči iz tira. Naučila sem se, da za dežjem vedno posije sonce.
Njena velika strast so potovanja. FOTO: osebni arhiv
Nova jetra so prišla iz Nemčije in pred osmimi leti nam je Romana povedala, da je ves čas premišljevala o darovalcu, ki ji je s svojo smrtjo podaril življenje. Hotela je spoznati njegovo družino in ji je prek Slovenijatransplanta celo napisala pismo. Vendar odgovora ni prejela.
El Camino v zahvalo
Sedaj razmišlja drugače in se ji zdi njena želja, da bi stopila v stik z družino darovalca, nerazsodna. »S časom sem ugotovila, da so to tako težke zgodbe, da res ni prav, da bi se družine darovalcev in prejemniki organov srečevali. Zame je to neizmerno veselje in verjetno bi bilo srečanje neizmerno boleče za družino, ki je doživela hudo tragedijo. Hvaležnost sedaj kažem drugače, v zahvalo družini darovalca bom kmalu odšla sama na romarsko pot El Camino. To bo čisto moja pot, z njo bom izrazila hvaležnost za moje življenje in da sem dobila drugo priložnost.«
V njenem drugem življenju imajo posebno mesto potovanja in koncerti. Potuje z možem in hčerkama pa tudi s prijateljicami. »Včasih imamo pravi ženski odklop! Imam naporno službo, in to mi res pomaga. Tudi koncerti me napolnijo z novo energijo, predvsem sem nora na Pink, kar se verjetno vidi po moji frizuri,« se smeje in pokaže vstopnice za številne koncerte, ki jih je obiskala, poleg več koncertov Pink tudi skupin Coldplay, Guns'n'Roses in Crvena jabuka ter Robbieja Williamsa, Gigija D'Agostina in Andreea Rieuja. Po transplantaciji razmišlja pozitivno in se ne obremenjuje s črnimi scenariji. Tudi ko je doživela manjšo zavrnitev novega organa, ni imela slabega občutka. Za v bolnišnico takrat ob tem manjšem zapletu ni vzela prav ničesar, saj je bila prepričana, da bo šla isti dan domov. In tako se je tudi zgodilo. Namesto da bi se poglabljala v črne misli, zaupa zdravnikom, posluša svoje telo in ohranja lahkoten pogled na življenje. »Res se ne obremenjujem, raje na vse gledam s svetle plati in grem naprej,« pravi.
