VZORNO

V zibelki cvička
 so prenovili vas

Kljub težkim časom jim ni bilo težko zbrati 80.000 evrov za prenovo vasi
Podbočjani se znajo tudi čezmejno družiti, samoborski čorbanac in naš cviček sta seveda še kako tekla
Podbočjani se znajo tudi čezmejno družiti, samoborski čorbanac in naš cviček sta seveda še kako tekla
Lovro Kastelic
 24. 8. 2011 | 18:37
 28. 8. 2025 | 14:53
2:28

PODBOČJE – Že dolgo nismo imeli priložnosti videti tako ponosnih ljudi, kot so Podbočjani. Ni jih veliko, nekaj čez 300 jih prebiva v 99 hišah, toda nekaj so skozi stoletja njihovega obstoja vendarle doumeli: da je v slogi prisotna enkratna moč! Toliko solidarnosti in toliko solidarnostnih akcij ter volje je le stežka najti daleč okoli. Že med drugo svetovno vojno so sprejeli nič koliko ljudi, ki so bili vsaj tu na varnem, »se skrivali po hramčkih«, kot domačin Ivan Urbanč simpatično opiše morje lepo urejenih zidanic, ki so, kot da bi jih kdo posejal po obrobju Gorjancev, nekakšen sveti simbol Podbočja in Podbočjanov.

Zakaj so zidanice, majhne kmetije, z nekaj zemlje in gozda, tako svete? Ker so posejane po bližnjem Bočju, za tamkajšnje krajane pa je ta hrib – sveti hrib. Prav vsak krajan mora imeti svoj vinograd, izvemo, saj ta domačinom že od nekdaj daje kruh. Nekoč so po cviček, (Pod)bočje je zibelka cvička, nekakšna cvičkova domovina, prihajali znameniti tovorniki, trgovci iz večjih mest, pozneje so ga zlivali v zadruge, danes pa se strumno postavljajo na lastne noge in ga znajo smelo tržiti. Cviček tako ni več kislica, je blagodejni napitek, ki poživi telo in duha, še posebno če je prisotna takšna pripeka. V hladu gostilne Gadova peč, glavnega pribežališča vseh krajanov in tudi tistih od drugod, sta nas pričakala Jože Kerin in ravnatelj šole Branko Strgar. Vse vesta, vse poznata. Tudi to, da so Podbočjani pravzaprav potomci dveh plemen, Hribarjev in Kerinov, prvi so bili naseljeni po vzpetih obronkih, drugi so živeli po sredini, pokažeta s prstom. Izjemno sta ponosna na sokrajane in zgodovino kraja, ki so ga po drugi svetovni vojni preimenovali, dotlej je bil to Sv. Križ. Po osamosvojitvi so mu sile evforije sicer poskušale povrniti staro ime, ki se je prvič pojavilo že leta 1249, ko je imel Tomaž Svetokriški v Starem Gradu svojo kovnico denarja, a so ljudje na referendumu z veliko večino to namero zavrnili. »Če so že bile krivice, ne bomo ustvarjali novih!« so si bili tedaj z veliko večino enotni.

 

VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Brez Bogoviča ne bi šlo

Spremljajte Slovenske novice kot prednostni vir na Googlu
Logo
IZBRANO ZA VAS
Promo
NASVET STROKOVNJAKA
Promo
PO PORODU
Photo
ODKRIVAMO SLOVENIJO
Promo
NASVET
NATEČAJ
Promo
IZVOZNIKI
Promo
FINANCE
Promo
POLETNO BRANJE
Promo
INOVATIVNO