V življenju mora 
biti glavni cilj uspeh. In ponos na ta uspeh

Ali nas je mogoče še vedno preveč strah, tudi ko je treba storiti povsem minimalno spremembo, s katero bi pomagali sebi ali ljudem okoli nas? Je danes pogum ena najpomembnejših vrednot, ki jih hočejo odrasli predati svojim otrokom? In s čim moramo otroke opremiti, da bodo pripravljeni na odgovorno, ustvarjalno in svobodno življenje? O pogumu za dejanja so spregovorili ljudje, ki so prehodili težjo pot tveganja in izpostavljanja, da bi lahko pogum širili.

Ivo Boscarol: Pogum je potreben za vse

Če vprašate Iva Boscarola, lastnika ajdovskega Pipistrela, svetovno znanega proizvajalca ultralahkih letal, ki je večkrat zmagal celo na natečajih ameriške agencije Nasa, pogum potrebujemo pravzaprav za vse, ne le za posel. Kajti, kot pravi Boscarol, mora biti v življenju glavni cilj uspeh. In ponos na ta uspeh. »Uspeh je, če prideš čez cesto, uspeh je danes že preživeti dopoldan, uspeh je doživeti petdeseta leta, uspeh je, da si organiziraš tak kolektiv, kamor prideš dobre volje v službo. In uspeh je biti ponosen na to, da v tem kolektivu delaš. Seveda pa je med uspehom in pohlepom zelo tanka črta. Velikokrat je prav denar tisti, ki je vzrok pohlepu; če te ta premami, je težko biti ponosen na svoj uspeh. Toda rekel bi, da Slovenci na uspeh danes preprosto ne znamo biti ponosni in da je biti ponosen na uspeh v Sloveniji očitno eden največjih grehov. Ponosni v Sloveniji smo očitno lahko le na naše športnike, biti ponosen na podjetnika pa ...«

Po njegovih besedah bi vzroke za to dejstvo mogoče morali poiskati v naših koreninah, saj smo bili v zgodovini velikokrat podjarmljeni, vsako izstopanje pa je najpogosteje naletelo na udar. »V Sloveniji potrebuješ pogum, da sam sebi dokažeš, da si dober. Ali da si boljši od tistih, za katere vsi pravijo, da so najboljši. Zaradi tega nas je najbrž v Sloveniji le peščica takih, ki se nismo ustrašili niti močnejših niti večjih od nas, okrog sebe pa smo si ustvarili ekipo, ki razmišlja podobno. V tem primeru je uspeh nekaj normalnega.«

Tek na dolge proge

Je pa res, priznava Boscarol, da je treba uspeh gojiti, saj je vedno dolgoprogaš. Prav pogum pa je tisti, ki lahko edini pelje k njemu. »Da si pogumen, moraš biti seveda samozavesten. Če nisi, je v današnjem času izredno težko preživeti, kar koli delaš. Da je človek samozavesten, pa mora spoštovati vrednote. Če teh nima oziroma jih ne spoštuje, tudi ne more biti prepričan vase in ne more pričakovati, da ga bodo cenili drugi. Na žalost smo vrednote v Sloveniji poteptali prav povsod, pa naj gre za vero, podjetništvo ali politiko. Zato bo trajalo nekaj časa, da bomo sami sebe znova našli. In šele potem nam bo laže. Pri nas vrednote v zadnjih desetletjih mogoče niso bile pomembne zato, ker se je zgodilo toliko hitrih tranzicij, zato ne moremo pričakovati, da bomo imeli iste vrednote kot tisti narodi, ki poznajo dolgo tradicijo vrednot. Sicer pa so vedno ene in iste, pa naj gre za posel ali družino. Če jih spoštujemo, uspeh ne more izostati,« je prepričan lastnik Pipistrela.

Filozofija tropa

Po drugi strani ugotavlja, da je slovenska družba družba mase, družba povprečnežev. »Če nisi povprečen, kot je večina, potem si nenormalen. To je filozofija tropa. Tudi ovce se, ko jih je strah, združijo v trop. In ta problem imamo v Sloveniji. Če pri sebi nismo dovolj močni, ne moremo biti niti močni do drugih. Naj ilustriram: leta 2010, ko se je že začela kriza, smo imeli v Pipistrelu novoletno zabavo. Takrat sem rekel, da se bomo prihodnje leto borili za preživetje, a da moramo vsi ostati dovolj pozitivni, ker bomo oktobra Američanom 'ukradli' 1,5 milijona dolarjev. Ker bomo namreč zmagali na natečaju Nase. V prvem trenutku se ni zasmejal prav nihče, kako minuto je vladala popolna tišina, potem pa so zaposleni začeli ploskati. In oktobra prihodnje leto smo res zmagali. To je pogum za dejanja. Če tega zaposlenim kot vodja ne znaš dati, tudi ne moreš pričakovati uspeha. Za kaj takega moraš biti seveda osebno močan. Moč v sebi je tista, ki se lahko širi in celo zdravi. Če kolektivu ne daš vizije, iz katere lahko črpa energijo, se stvari preprosto ne izidejo,« razmišlja Ivo Boscarol.

Erik Brecelj: 
 Slovence je strahotno strah

Odločitev kirurga Erika Breclja, ki se je prvi javno izpostavil in opozoril na korupcijo v slovenskem zdravstvu, je bila zagotovo pogumna, čeprav sam ni ravno prepričan, da je bilo to, kar je naredil, pogumno, temveč bolj spontano. »Počasi sem spoznal, da to ni moj pogum. V normalni državi bi bilo to, kar sem naredil jaz, samoumevno, pri nas pa je bila na žalost velika večina tistih, ki so bili vpleteni. Sicer pa je Slovence še vedno strahotno strah. Meni ni jasno, od kod strah, ali je to slovensko hlapčevstvo ali pa je do tega prišlo zaradi komunizma. Nekaj dni na Onkološkem inštitutu zbiramo podpise za odstop vodstva, kar je edino normalno, pa mi je vrsta izobraženih ljudi rekla, da bi podpisali, a si ne upajo, ker jih je strah. Nekdo, ki je končal fakulteto, naredil doktorat, dvajset let po odcepitvi Slovenije reče, da ga je strah. Je tisti, ki potem podpiše, pogumen ali normalen? Mislim, da smo v Sloveniji besedo pogum zelo relativizirali,« meni. Ko beseda nanese na to, kako pogum vpliva na potek bolezni – znano namreč je, da nekateri kljub slabim napovedim v primeru težke bolezni preživijo, drugi pa kljub veliko boljšim diagnozam ne – kirurg meni, da je tu odprtih še veliko vprašanj. »Ne vem, ali si bolezen prikličemo ali ne. Če se človek vda, ko izve za diagnozo hude bolezni, praktično umre in le fizično životari naprej. Je pa res, da so rezultati zdravljenja veliko boljši, če zdravniku zaupaš.«

Luka Manojlovič: Pustite nekaj za seboj

Luka Manojlovič, lastnik računalniškega podjetja, začetnik dogodkov TEDx v Novi Gorici, ki je ustvaril brezplačno brezžično omrežje po vsem mestu ter je idejni oče novogoriške hiše eksperimentov, na vprašanje, kaj ga v življenju žene, odgovarja: »Mislim, da je poslanstvo vsakega od nas, da za seboj nekaj pusti. Čeprav še nimam otrok, verjamem, da so najpomembnejše, kar lahko pustimo za nami, novi ljudje, na katere lahko vplivamo s pravim zgledom. Stvari, ki jih v mojem mestu počnem jaz, delam zato, ker želim z zgledom pokazati, kje je tista pot, o kateri menim, da je prava. Je pa največkrat intuicija tista, ki mi pravi, kaj moram narediti. Največkrat je moja okolica sicer ne sprejme ravno najbolje, saj se intuicija običajno manifestira v eksplozivni odločitvi,« pojasnjuje.

Po navdih v Amsterdam

Pred petimi leti je, denimo, prižgal avto, odšel v Amsterdam in si ogledal takrat najmodernejšo hišo poskusov. »Takšno sem želel narediti v Novi Gorici, pa so mi rekli, da mi nikoli ne bo uspelo. Takrat sem intuitivno odgovoril, da ne bom uredil le enega nadstropja, temveč tri. V prvem koraku mi resda ni uspelo, saj je imela hiša poskusov le eno nadstropje, pred mesecem dni pa smo v Novi Gorici dobili tri. Mogoče jih bo nekoč pet in bo treba še kaj dozidati, tako da me ni pametno izzivati,« se zasmeji. In doda: »Želim si, da se vsak že jutri pogumno odloči, da bo naredil minimalno spremembo, ki bo pomagala tudi skupnosti. Občutek skupnosti je namreč v Sloveniji popolnoma nerazvit oziroma se razvija šele v zadnjem času.«

Darja Brecelj Ipavec: Ne zlate palice, temveč zaupanje

Darja Brecelj Ipavec iz Iniciative za waldorfsko šolo na Primorskem meni, da samo pogumni širijo pogum. In da samo veseli lahko širijo veselje, samo sočutni zaupanje. »Iz te želje je nastal tudi waldorfski vrtec; ker smo si upali tvegati, imeli voljo in pogum za drugačen 'vrtiček', čeprav čisto majhen. Najprej smo govorili o 'vrtičku', zdaj bi radi imeli tudi šolo. Trije razlogi so, zaradi katerih si želimo vztrajati v waldorfski pedagogiki. Prvi je zaupanje. Ko sem prvič slišala, da vsa svetovna izmenjava ne temelji na zlatih palicah, ampak golem zaupanju, se mi je zdelo, da je to šala. Pa ne le denar, tudi vse naše socialne mreže, vsi naši odnosi, temeljijo na zaupanju. Ves svet temelji na zaupanju. Drugič, volja. Kaj mi pomagajo sanje in lepi načrti, če ne morem vztrajati in v vztrajanju kljubovati vsem oviram? In tretjič, pogum. Naj izzovem Slovence, da bi imeli pogum za delanje napak. Koliko več bi se lahko naučili, če naše napake med šolanjem ne bi bile kaznovane z minus točkami! Povejte nam, koliko poskusov naredi otrok, preden shodi. Ne gleda na čas, ne gleda na rezultat, ne razmišlja, ali mu bo nekaj uspelo ali ne,« izpostavlja.

Blaž Habjanič: Dali so mi priložnosti

Blaž Habjanič, nekdanji šolar in dijak waldorfske šole, trenutno na magisteriju Akademije za likovno umetnost, industrijski oblikovalec, velik ljubitelj ragbija – ta bi ga skoraj popeljal v tujino –, in dobitnik priznanja top ideje za najboljšo idejno rešitev na Ambientu Ljubljana leta 2011, je prepričan, da ga je prav waldorfska vzgoja naučila marsičesa, predvsem pa poguma. »Znajti se moraš v različnih okoliščinah. Na primer, dobiš nahrbtnik in moraš po poteh soške fronte za tri dni. To je pogum. Tudi od Slavnika do Strunjana iti peš je pogum. Prav tako jadranje s sošolcem na majhni jadrnici. Vzorec takšnih dejanj me spremlja že vse življenje. Tako sem se še kot najstnik usedel v športno letalo in se začel učiti leteti. V Divači sem se naučil vzletanja in pristajanja. Všeč mi je tudi ragbi, zato sem šel v enega najboljših klubov v Evropi, kjer sem se soočil z 'ogromnimi' ljudmi,« se pošali. »Veliko je še takšnih stvari, ki mi jih je šola dala, in za to sem hvaležen. To je izjemna izkušnja,« poudarja.

Jani Urbanc: Učitelji vzgajajo avtomate

Jani Urbanc, ki je v življenju zamenjal veliko karier – od magistra farmacije in informacijskega matematika do enega prvih računalničarjev na Slovenskem, odličnega teniškega igralca in zdaj neke vrste glasnika očeta waldorfske pedagogike Rudolfa Steinerja, ki ga zvesto prevaja – pa meni, da nam bo pogum bliže, če se bomo pogovarjali o svojih strahovih. »Prepolni smo jih. Dokler se jih ne rešimo in raztopimo, tudi pogum ne bo naša stalnica,« pravi. Na tej poti seveda potrebujemo precej življenjskih izkušenj, a rešitve bomo po njegovem mnenju našli le v sebi. In prav v sebi bomo našli tudi sebe. Lastne psihološke hibe in napake pa je po njegovih besedah mogoče odkriti s samoopazovanjem. »Ko lastne hibe odkrijete, jih poskusite razumeti, potem pa jih obsodite in uničite. Če boste to redno počeli, boste balast uničili in ostalo bo le naše pravo bitje. To, kar smo v resnici smo, kar je najbliže ljubezni,« poudarja Urbanc. Prepričan je, da človeku pravzaprav nikoli ne zmanjka dela na sebi. Zato si je tudi treba vzeti čas zase in stvari ozavestiti. »Tudi to je junaštvo,« meni. Podoben je njegov nasvet pedagogom pri vzgoji otrok. »Da prihodnji rodovi ne bodo tako degenerirani, kot so bile prejšnje generacije, si mora z globoko notranjo molitvijo vsak pedagog, vsak učitelj, najprej odpustiti. Za vse to, da je vzgajal avtomate, da je sam avtomat, da nima nikoli časa, da bi stvari ozavestil, ampak da gradi na pretiranem posiljevanju informacij. Danes preprosto ni več dovolj, da si v šoli velik strokovnjak za svoj predmet. Danes moraš ljubiti dijake, pa še to ni dovolj. Ljubiti moraš njihovo različnost, ki meji že na rob tistega, kar si sposoben prenesti,« meni.

Šola nam je dala strah

Da so slovenske šole dale otrokom premalo poguma in samostojnosti, pravi tudi Ivo Boscarol. »Šola nam je dala strah, to podjarmljenost, to, da smo vedno bili hlapci. To je največji problem, da Slovenci nismo boljši, kot bi lahko bili. Mi smo v šoli vedno morali biti tiho. In ne samo v osnovni šoli, tudi v gimnaziji. Sistem nam ni dal možnosti, da bi se lahko izražali brez strahu. Verjetno je v naših genih, ne izključujem možnosti, da tudi šola ni posledica strahu oziroma naše podjarmljenosti. Nočem, da bi nas šola naučila anarhije, ampak da bi nas poleg znanja naučila še prepričanja vase in samostojnosti, kajti samostojnosti smo dobili izjemno malo ali pa smo jo pridobili kasneje. Smo narod plahih posameznikov in to dela plaho družbo.« Luka Manojlovič: »Želim si, da se vsak že jutri pogumno odloči, da bo naredil minimalno spremembo, ki bo pomagala tudi skupnosti.«