Varčna varnost 
ali le populizem

Zagotavljanje ustrezne (zadovoljive, dovolj kakovostne) varnosti oziroma varovanje najpomembnejših državnih funkcionarjev ni, seveda, nikoli bilo zastonj. Bi sploh lahko bilo drugače?

Kako že pravi star slovenski pregovor: politična žlahta je kot strgana plahta. Še drugače rečeno: vsak, ki se iskreno trudi politično delovati v dobro državljanov in države, bi moral v hipu postati nezaupljiv do tistih sarkozyjevsko ambicioznih politikov, ki si poskušajo naklonjenost volivcev zagotoviti celo s populističnim sprenevedanjem, češ da bi bilo mogoče precej privarčevati, če bi odslej bolj asketsko skrbeli za varnost predsednika republike, predsednika parlamenta, predsednika vlade, zunanjega in obrambnega ministra, no, pa tudi notranjega ministra. Še sumljivejše je, če cenejše (varčnejše) varovanje začne zagovarjati kar sam notranji minister.

Puhlice o varčevanju

Četudi je v teh časih moderno p(r)odajati puhlice o varčevanju dobesedno pri vsaki stvari, je prav, da se vprašamo, čemu prav notranjega ministra moti, da za varnost šestih najpomembnejših predstavnikov države skrbijo varnostniki in šoferji ter iz ozadja tudi nekaj policijskih inšpektorjev, ki bdijo nad koordiniranjem varnostnih postopkov. Mar res samo zato, ker varnost vsakega izmed šestih »izbrancev« (skupaj s stroški vzdrževanja vozil, s katerimi se šesterica prevaža, in goriva zanje!) davkoplačevalce mesečno stane od 20 do 25 tisoč evrov?

Državo imaš, če si jo lahko privoščiš

Koliko bi šele lahko privarčevali, če bi se za ministrske položaje lahko potegovali samo tisti državljani ali – zakaj pa ne? – agenti tujih obveščevalnih služb, ki bi bili pripravljeni povsem voluntersko ministrovati posameznemu resorju? V ustavo bi prav tako lahko zapisali zlato protidemagoško in protipopulistično pravilo: prvič, minister, ki misli, da sedi v ministrskem fotelju zato, da naivne ljudske množice navdušuje s populističnimi predlogi, bi ostal brez funkcije (ne samo brez varovanja) takoj, ko bi si prvič privoščil demagogijo. In drugič, komaj bi si demagoške potegavščine privoščili trije ministri, bi to (že po ustavi) morali šteti za nepreklicni odstop predsednika vlade. Državo namreč imaš ali pa je, če si je ne moreš privoščiti, nimaš.