Včasih so trsje cepili na roke

Maja prav vse požene in vzcveti. Tudi mlado, za laket dolgo cepljeno trsje na enem koncu požene korenine, na drugem gre v liste. Sicer ne bi vedeli, kako ga v zemljo vtakniti. Danes 63-letni Jože Unetič iz Sajevc pri Kostanjevici na Krki si je ženo Cvetko izbral v soseščini pri Goričarjevih na streljaj oddaljenem Slivju. Danes sam priznava: »S seboj je prinesla tudi znanje o cepljenju trt.«

Skupaj sta leta 1967 na domačiji v Sajevcah pocepila prve trte, pri čemer je pomagal njegov oče, ki je bil vešč tega zahtevnega, zlasti pa občutljivega opravila.

»Takrat ni bilo strojev in smo cepili na roke, z nožičem,« pripoveduje Jože, ki je s pomočjo odločne Cvetke v desetletjih zgradil zgledno samooskrbno kmetijo.

»Trsničarstvo ne daje dovolj velikega zaslužka za preživetje družine, zato se na domačiji ukvarjamo še z vinogradništvom in pridelavo zelenjave.«

Na jesen trgajo in prešajo vino, prodajajo cepljenke, poleti živijo od prodaje zelenjave, solate, kumar, bučk in vsega drugega, kar raste na rodovitnem Krškem polju. Miniaturna tripanožna kmetija je zanesljivo model za preživetje v teh Slovencem nič kaj naklonjenih časih.

Gospodarja Jožeta smo že spomladi poprosili, da bi nam pokazal, kako so trse cepili včasih, na roke, običajno se je to dogajalo pri domači mizi. Družina si je vzela čas in nam prikazala ročno cepljenje trt.

Cepiče režejo januarja

Podlaga za cepiče je rozga divje trte, ki ji rečejo podlaga. Cepiči, 8 cm dolgi kosi, se porežejo z žlahtnih vrst trt, ki jih selekcionirajo v pravem vinogradu: »To pomeni za vzgojo cepičev posebej izbrane in označene najboljše trte.« Vinograd enkrat na leto pregleda inšpektor, prekontrolira tudi trsnico.

Jože pove: »Po starem postopku, se pravi ročno, je bilo moč pocepiti največ 1500 trt na dan. Za tako količino si moral biti kar izurjen.«

Pri ročnem cepljenju se uporablja poseben nož za cepljenje: »Na eni strani je poševno odrezan in zaokrožen navzgor ter izredno oster za natančen rez.«

Oba, podlaga in cepič, se z nožem poševno odrežeta: »Na vsakem kosu naredim zarezo, ki ji pravimo jeziček, nekje do dolžine enega centimetra, nato oba kosa spojimo.«

Kadar sta podlaga in cepič enakega premera, lahko le po barvi ločimo, da je cepljenka spojena iz dveh kosov, sicer pa je spoj obeh delov na prvi pogled neopazen.

Priprava cepljenk teče vse leto. Januarja ob lepem vremenu režejo cepiče. Februarja izbirajo in odrežejo dolge kose podlage, izberejo le najboljši les.

»Za podlago režemo stran 'očke', se pravi poganjke, da ne bi preveč odganjali. Marca narežemo podlago na dolžino 38 cm, to je dolžina enega komolca odraslega moža.«

Aprila cepijo, danes to počnejo strojno, tudi to nam je družina Unetič z veseljem pokazala. Za tri dni najamejo deset preverjenih delavcev in sorodnikov, da v enem zamahu pocepijo ves material.

»Pri tem moramo voditi natančno evidenco sorte cepiča, da ne bi prodajali cepljenk frankinje, v vinogradu pa bi pozneje zrasla žametna črnina,« nam pojasni sin Aleš.

Tako spojene cepljenke pomočijo v raztopljeni parafin.

Na koncu zeleno ali rdeče obarvane paličice pokonci vlagajo v smrekovo žagovino, ki so jo nasuli v lesene škatle, in vse skupaj znosijo v silnico.

»Silnica je v bistvu do 27 stopinj Celzija ogrevan rastlinjak, kjer cepljenke ostanejo 14 dni, dokler ne odženejo,« doda Jože.

Vzamejo jih iz zabojev in spet skupaj z odganjki na kratko pomočijo v parafin ter na hitro v vodo, da se hitro strdi.

Nato cepljenke romajo na njivo, kjer jih posadijo na folijo 8 cm narazen. Škropijo jih kot druge trte, ob suši zalivajo in okopavajo med vrstami.

Ob prvem mrazu, ko pade listje, jih izkopljejo in jih v snopih, pušeljnih, polagajo v skladišče ter jih zasipajo s smrekovo žagovino, kjer lahko počakajo deset dni, dokler jih ne preberejo.

Sadike v hladilnici lahko počakajo do pomladi, čeprav jih, če je lepa jesen, ljudje kupujejo in sadijo že jeseni.