Slovenski ribiči so leta 2025 ujeli le 90,6 tone rib, mehkužcev in rakov, kar je bilo 16 odstotkov manj kot leto prej in kar četrtino manj od povprečja zadnjega desetletja. Statistika kaže, da je ribištvo danes le še senca dejavnosti, ki je nekoč pomembno zaznamovala življenje ob slovenski obali. Prav zato je nova razstava v piranskem Monfortu toliko bolj dragocena. Obiskovalce vrača v čas, ko so bile mreže polne teh srebrno lesketajočih se rib, ko je bil prihod zimskih jat cipljev eden največjih dogodkov leta in ko je od uspeha ribolova živela pomembna skupina prebivalcev Pirana.
Razstava Tradicionalni lov na ciplje prvič celovito predstavlja zgodovino ribolova, ki je bil stoletja tesno povezan s Piranskim in Portoroškim zalivom. Gre za prvo tovrstno predstavitev na tem območju, ki združuje dokumente, fotografije, filmske posnetke, ustna pričevanja in muzejsko gradivo ter pripoveduje zgodbo o enem najpomembnejših poglavij pomorske dediščine severnega Jadrana.
Spomin na ladje Kombinata konzervne industrije Delamaris Izola FOTO: Arhiv Pomorski muzej
Sodelovali vsi
Lov na ciplje ni bil le gospodarska dejavnost. Bil je dogodek, ki je povezoval skupnost. Ko so ribiči opazili velike zimske jate, ki so se približevale obali, se je novica hitro razširila po mestu. Delo je zahtevalo veliko število ljudi, zato so pri vlečenju mrež pogosto sodelovali ne le ribiči, ampak tudi drugi domačini. Uspešen ulov je pomenil zaslužek za družine, hrano za prebivalce in razlog za veselje celotnega mesta.
Bogat lov na ciplje je bil sicer značilen za več istrskih zalivov. Med najbolj znanimi ribolovnimi območji so bili zaliv reke Mirne, območje pri Poreču, Limski kanal in Piranski zaliv. Toda prav Piran je z dolgo pomorsko tradicijo razvil posebno povezanost s tem ribolovom. V mestnem spominu so ostale zgodbe o letih, ko so bile mreže tako polne, da je bilo treba za delo poklicati dodatne pomočnike, in o dnevih, ko je bilo rib toliko, da jih je bilo težko spraviti na obalo. Včasih so ulov merili celo v vagonih. Takšni ulovi niso bili plod sreče. Za njimi sta stala izjemno znanje in natančno organizirano delo. Ribiči so uporabljali posebne mreže, imenovane trate, dolge približno 1300 metrov. Vsako sta razpenjali dve ladji, pomagali pa so jima še manjši pomožni čolni. Ko so opazili jato cipljev, so jo s plovili obkrožili in zaprli v velik krog mreže. Nato se je začel najtežji del. Mrežo, polno rib, so postopoma vlekli proti obali, kjer so jo prevzeli ribiči na kopnem. Ti so jo z veliko fizičnega napora povlekli v plitvino in ulov spravili na suho.
Letalski posnetek lova na ciplje na območju današnjega športnega parka Lucija v prvi polovici 20. stoletja FOTO: Arhiv Pomorski muzej
Prav zaradi zahtevnosti postopka je bil lov na ciplje eden najboljših primerov skupinskega dela v tradicionalnem ribištvu. Brez usklajenosti, izkušenj in zaupanja med sodelujočimi takšnih ulovov ne bi bilo mogoče doseči. V posameznih primerih je ulov presegel celo 100 ton rib, kar se danes zdi skoraj nepredstavljivo.
Zgodba o ljudeh
Razstava v Monfortu pa ne prikazuje zgolj vseh tehničnih vidikov ribolova in vsega, kar so uporabljali pri njem. Predvsem pripoveduje zgodbo o ljudeh. O ribičih, ki so življenje prilagajali vremenu, letnim časom in gibanju rib. O družinah, ki so bile odvisne od morja. In o mestu, ki je skozi stoletja raslo skupaj s pomorstvom in ribištvom.
Nadja Terčon: »Razstava ni le vpogled v zgodovino nekega ribolovnega običaja, ampak pripoved o identiteti kraja.« FOTO: Janez Mužič
Posebno vrednost razstavi daje bogat nabor fotografskega in videogradiva. Med predstavljenimi posnetki so tudi takšni, ki doslej še niso bili javno predstavljeni. Obiskovalci lahko spremljajo celoten potek lova, od priprave plovil in mrež do trenutkov, ko so se na obali pojavili prvi srebrni odsevi cipljev v mrežah. Razstava obenem ohranja spomin na etnologinjo Zoro Žagar, dolgoletno sodelavko Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran, ki je zbirala gradivo o tradicionalnem ribolovu in pomembno pripomogla k raziskovanju tega. Avtorici razstave sta dr. Nadja Terčon in Veronika Bjelica. Prva velja za eno najboljših poznavalk zgodovine pomorstva in ribištva na slovenski obali, druga pa je zasnovala in oblikovala razstavno postavitev. Pri pripravi vsebin so sodelovali številni poznavalci lokalne dediščine, med njimi predvsem Vinko Oblak, dolgoletni raziskovalec in izjemen poznavalec pomorske zgodovine Pirana. Njegovo avgustovsko predavanje bo eden vrhuncev spremljevalnega programa razstave in priložnost za podrobnejši vpogled v življenje ribičev, njihove navade ter razvoj tradicionalnega lova na ciplje.
Pirančanke pri šivanju mrež okoli leta 1935 FOTO: Arhiv Pomorski muzej
Upanje in preživetje
Čeprav je ribolov danes precej drugačen, tradicija še ni izginila. Lov zimskih jat cipljev v Piranskem in Strunjanskem ribolovnem rezervatu še vedno poteka med 1. decembrom in 30. aprilom. V njem lahko sodelujejo le poklicni ribiči z veljavnim dovoljenjem za gospodarski ribolov. Obseg ulova je neprimerljiv, lahko bi rekli zanemarljiv glede na preteklost, vendar tradicija ostaja živ opomnik na čas, ko je morje narekovalo ritem življenja obalnih krajev. Prav zato razstava presega okvir običajne muzejske predstavitve. Ni le pogled v zgodovino nekega ribolovnega običaja, ampak pripoved o identiteti kraja. O znanju, ki se je prenašalo iz roda v rod. O sodelovanju ljudi, ki so bili odvisni drug od drugega. In o času, ko je prihod ribjih jat pomenil več kot le dober ulov. Pomenil je upanje, preživetje in praznik za celotno skupnost.
Izlov cipljev v devetdesetih letih 20. stoletja FOTO: Arhiv Pomorski muzej
V obdobju, ko so ulovi slovenskega ribištva vse manjši in ko je ribičev iz leta v leto manj, je razstava tudi opomnik, kako pomembno je ohranjati spomin na dejavnost, ki je stoletja oblikovala podobo Pirana. Ciplji so bili več kot ribe. Bili so del zgodbe mesta. In ta zgodba je zdaj prvič zbrana na enem mestu. Na ogled bo do 18. septembra.
