Veste, kdo so bile šavrinke? Švercale so za družino (FOTO)

Vas na živi skali nad Dragonjo je minuli konec tedna zadihala nekoliko drugače. Prireditev Vonj po Istri, ki v Krkavče vsako leto prinese stare običaje, domače okuse in podobe nekdanjega življenja, so prvič povezali s Festivalom šavrink. V središču niso bili le istrske dobrote, kamnite hiše, stari običaji, folklora in stare naprave, temveč tudi ženske, ki so nekoč z vrečami in košarami na glavi in hrbtu prehodile kilometre, trgovale, prenašale blago, novice in zgodbe ter s svojim delom pomagale držati pokonci cele družine. Šavrinke niso bile folklora.

Šavrinka je danes skorajda romantična beseda. Ko jo izrečemo, si predstavljamo žensko v istrski noši s košaro na glavi in ozke kamnite poti. Toda za to podobo se skriva precej manj romantična resničnost. Šavrinke so bile preprodajalke, popotnice in delavke, ki so med vasmi, mesti in obalnimi kraji vzpostavljale svoje trgovske vezi. Njihova dejavnost je bila posebno živahna v prvi polovici 20. stoletja, s trgovino pa so se ukvarjale že konec 19.

Tvegani posli

Z istrskega podeželja so nosile jajca, mleko, sir, vino, zelenjavo in druge pridelke. V mesta so odhajale peš, vračale pa so se z izdelki, ki jih na vasi ni bilo mogoče dobiti, pa tudi z novicami in zgodbami. Etnološka raziskava jih opisuje kot pomemben del ženskih delovnih migracij in kot posrednice med istrskim podeželjem ter mesti. To je bila trgovina, toda predvsem delo. In delo, ki je zahtevalo vztrajnost. Doma so ostajali otroci, možje, živina, njive in gospodinjstvo. Ko se je vrnila, je bilo treba še skuhati, oprati, pospraviti, nahraniti družino in pripraviti vse za naslednji dan.

Včasih je bila njena pot tudi pot preživetja in povezana s tihotapljenjem, ki je bilo v času meje pomemben, a nevaren zaslužek. Prav zato je zgodba o šavrinkah tudi zgodba o mejah. V mestih so v zameno za pridelke oziroma s prodajo teh pridobivale vsakdanje potrebščine, kot so sukanec, milo, petrolej, sol, rute in robci. V poznejšem obdobju pa je v obmejnem prostoru del trgovanja prešel tudi v tihotapljenje. V zbranih spominih Miloša Ivančiča je opisana povojna Istra, kjer so zaradi omejitev in pomanjkanja ljudje prenašali čez mejo tudi cigarete, žganje, meso, kavo in drugo blago. Kar je danes mogoče videti kot nenavadna ali celo romantična zgodba o švercu, je bilo v ozadju za marsikoga predvsem vprašanje, kako napolniti lonec.

Zato tihotapljenja pri pripovedovanju o šavrinkah ne gre olepševati. Bilo je tvegano, pogosto kaznovano in povezano z negotovostjo. A je del zgodovine tega prostora in zgodbe ljudi, ki so živeli ob meji. V vsakdanjem življenju je meja pomenila tudi to, kaj bo na mizi. In za vsako šavrinko je bil dom njeno lastno odrekanje. Danes jih pogosto predstavimo kot podjetne, pogumne in odgovorne ženske. Če je bilo doma malo denarja, je bilo treba nekaj narediti. Če je bilo treba plačati davek, kupiti sol, moko ali obleko, je bilo treba na pot. Če je bilo treba pomagati družini, je bila rešitev pogosto v ženskem delu. Tako so združevale več vlog hkrati, saj so bile matere, žene, gospodinje, kmetice, trgovke in pogajalke. Hodile so po poteh, ki jih danes prevozimo v nekaj deset minutah. Prav zato si njihova zgodba zasluži več kot le lepo fotografijo ženske v istrski noši. Zasluži si spoštovanje.

Ne le vaška prireditev

Krkavče niso le kulisa njim posvečene prireditve. Ta vas nad Dragonjo je eden tistih istrskih krajev, kjer preteklost še vedno ni povsem izginila. Kamnite hiše, ozke poti, cerkev, torklja, krkavški kamen in domačije ustvarjajo prostor, v katerem se zgodovina ne pripoveduje samo z besedami. Prav zato je prireditev Vonj po Istri skozi leta tam postala več kot običajna vaška prireditev. Nastala je iz istrskih večerov z namenom oživljanja vasi in starega praznovanja zavetnika sv. Mihaela. Iz glasbenega večera na vaškem trgu se je razvila v dogodek, ki obiskovalce popelje po vasi, med domačine, stare predmete, običaje, hrano in zgodbe o življenju nekoč. Letos pa so v ospredje opazneje stopile šavrinke, ki so odigrale pomembno vlogo pri oblikovanju identitete slovenske Istre.

Program se je razlil po vsej vasi. Obiskovalci so lahko Krkavče spoznavali z vodenimi ogledi, spremljali podobe šavrink skozi čas, strokovne pogovore, glasbene in gledališke nastope ter razstavo keramike. Na stojnicah so domačini predstavljali oljčno olje, vino, med, suhomesnate izdelke, marmelade, zelišča in druge istrske dobrote. Kuhale so se polenta in istrske jedi, peklo se je domače pecivo, predstavljala se je destilacija istrske sivke. Odprla so se vrata znane domačije Carcauec, obiskovalci pa so lahko odkrivali zgodovino vasi, torklje in skrivnostnega krkavškega kamna. Delo in opremo so pokazali tudi krkavški gasilci, za najmlajše pa so pripravili ustvarjalne delavnice in otroško predstavo. Tako kot nekoč so se različni deli življenja ponovno povezali v eno samo vas.

Zgodba o šavrinkah pa ni popolna brez moških z istrskega podeželja, ki so prav tako odhajali na delo in za zaslužkom, pogosto proti Kopru, Trstu in drugim mestom. V spominih, ki jih je zbral Miloš Ivančič, se pojavlja podoba revnega človeka, ki si je oprtal svoje stvari in šel na pot, ko doma ni bilo dovolj za preživetje. Tako kot pri šavrinkah tudi tukaj ni šlo za turistično dogodivščino. Šlo je za delo, za preživetje.