Reka Radovna je potrebovala tisočletja, da je vklesala slikovito sotesko Vintgar. Počasi in vztrajno si je skozi skale med Homom in Borštom izrezala eno najbolj spektakularnih sotesk pri nas. A če ne bi za naravno znamenitost skrbelo Turistično društvo Gorje, ki letos praznuje 80 let, bi po vsej verjetnosti zanjo dandanes vedelo le malo ljudi.
Društvo je nastalo prav zaradi želje domačinov, da bi po končani drugi svetovni vojni obnovili zapuščene, močno poškodovane in propadajoče mostove ter galerije. Obletnico so v soboto proslavili z jubilejnim večerom, na katerem so se spomnili vseh generacij domačinov, ki so ves ta čas z veliko prostovoljnega dela skrbeli za mostove, galerije in poti med slapovi ter brzicami. Po njihovi zaslugi je Vintgar postal druga najbolj obiskana naravna znamenitost v državi, takoj za Postojnsko jamo. »Turistično društvo ni nastalo ob že urejeni in uspešni turistični znamenitosti. Nastalo je leta 1946 sredi velikega pomanjkanja po vojni. Domačini so se organizirali, zavihali rokave in Vintgar ponovno odprli za obiskovalce. Narava je ustvarila Vintgar, pot skozenj in tradicijo njegovega upravljanja pa so skozi desetletja gradili ljudje. Naši predniki in danes mi. To je naša dediščina,« je v slavnostnem govoru poudaril Janez Poklukar, predsednik TD Gorje.
Reka Radovna je sotesko klesala tisoče let. FOTO: Nea Culpa
Pred omejitvijo obiska so zaradi gneče nastajali vsakodnevni zastoji. FOTO: Arhiv S. N.
Jubilejni večer
TD Gorje je 80-letnico praznovalo s slovesno prireditvijo v Osnovni šoli Gorje, ob tej priložnosti je društvo tudi prejelo srebrno priznanje Turistične zveze Slovenije ter izdalo ponatis prve zgodovinske knjige o Vintgarju iz leta 1899 z naslovom Slika iz Gorenjske Švice v ogledalu časa. Šolska telovadnica v Gorjah je bila ta večer napolnjena do zadnjega kotička. Na odru so se skozi igrane prizore, glasbo ter stare in nove fotografije vrstile zgodbe iz 80-letne zgodovine društva, v občinstvu pa so jih spremljali številni domačini, sedanji in nekdanji člani društva ter prostovoljci.
Zdravnik Janez Poklukar je predsednik TD Gorje. FOTO: Kreativna Baza
Na ogledu je lahko naenkrat 245 ljudi. FOTO: Tomaž Gregorič
Kot je dodal, to ni le obletnica organizacije, ampak praznik ljudi, ki so skozi desetletja skrbeli za Gorje in Vintgar, pogosto prostovoljno in brez pričakovanja posebne nagrade za svoje delo. »Ob tem jubileju čutim predvsem hvaležnost do vseh, ki so društvu namenili svoj čas, znanje, zamisli in svoje roke. Nobena generacija ni začela na novo. Vsaka je od predhodnikov nekaj prejela, dodala svoj del in ga predala naprej. Zato je Vintgar za Gorje veliko več kot naravna znamenitost. Vintgar je del nas!«
Niti Valvasor
Zgodba Vintgarja se je začela pisati leta 1890, ko sta sotesko odkrila tedanji gorjanski župan Jakob Žumer in blejski fotograf Benedikt Lergetporer. Pred tem je bila povsem neznana, ozka in neprehodna rečna tesen, v katero si skoraj nihče ni upal, saj je vzbujala strah. Kako skrita je bila, kaže tudi to, da je ni omenjal niti znameniti polihistor Janez Vajkard Valvasor.
»Opremila sva se z derezami ter se po trdih pomrznjenih gozdnih tleh previdno spustila do potoka in ga na mestu, kjer danes tok vode brzi počasi in medlo ter tvori majhen zaliv, dosegla v najkrajšem času. Na obeh straneh se pred vami dvigajo visoke navpične pečine. S pomočjo železne kljuke, pritrjene na dolgo palico, ki sva jo uporabljala kot oporo ob vodni strani, sva z oprijemom slehernega skalnatega roba dokaj dobro sledila toku soteske vse do mogočne skale v strugi, ki je izstopila tik pod robom toka spodaj,« je Lergetporer svojo pustolovščino opisal v ljubljanskem časopisu Laibacher Zeitung.
Žumer in Lergetporer sta bila tudi najbolj zaslužna, da so tri leta pozneje sotesko odprli za turistični obisk. Poskrbela sta, da so v njej uredili poti, zgradili mostove in galerije ter jo naredili prehodno. TD Gorje pa jo je po drugi svetovni vojni iz lokalne znamenitosti pomagalo razviti v svetovno znano naravno posebnost.
Prvi omejili obisk
Množičen obisk naravne znamenitosti na robu Triglavskega narodnega parka, le štiri kilometre od prenatrpanega Bleda, je prinesel nov problem: kako Vintgar pokazati čim več ljudem, ne da bi ga pri tem uničili?
Ko so pred vhodom začele nastajati večurne vrste, v sami soteski pa so zaradi gneče nastajali vsakodnevni zastoji, so se odločili za omejitev števila obiskovalcev in časa obiska, uvedli enosmerni sistem ter spletne rezervacije. V Vintgarju je lahko hkrati največ 245 ljudi, dnevna zmogljivost pa je omejena na 2290 obiskovalcev.
TD Gorje je bilo tako prvi in edini upravljavec naravne znamenitosti v državi, ki se je lotil takrat precej drastične omejitve. »Uspeha ne moremo meriti samo s številom obiskovalcev ali prodanih vstopnic. Meriti ga moramo tudi z ohranjenostjo narave, varnostjo, zadovoljstvom domačinov ter s tem, ali turizem prispeva k razvoju celotne regije,« pravi Poklukar in dodaja, da je vesel, da jim uspe kljub množičnemu turizmu v Vintgarju lokalni skupnosti zagotoviti visoko kakovost življenja. »To in ohranjanje narave sta naša glavna namena,« je še dodal.
Sotesko so hoteli zaščititi pred uničenjem, zato so omejili dnevni obisk.
Komu vstopnina?
V zadnjih letih je v ospredje prišlo tudi vprašanje, kdo je upravičen do denarja od vstopnin. Trenutno velja začasna rešitev: denar od vstopnin prejema Javni zavod Triglavski narodni park, ta pa društvu plačuje storitve.
Žumer in Lergetporer sta se prva podala v zastrašujoči kraj. FOTO: Arhiv TD Gorje
Prihajajo turisti z vsega sveta. FOTO: Miro Zalokar/TD Gorje
Vintgar je za Gorje veliko več kot naravna znamenitost. Vintgar je del nas!
Turistično društvo Gorje po štirih letih pravnih in upravljavskih nesoglasij ob 80-letnici poziva k dokončni ureditvi pravnega statusa Vintgarja. Kot najprimernejšo rešitev predlaga koncesijo, ki bi jasno določila pravice in obveznosti upravljavca, standarde, nadzor, finančna razmerja ter odgovornosti države in izvajalca.
Ob 80-letnici je izšel tudi ponatis knjige Vintgar, slika iz Gorenjske Švice iz leta 1899. FOTO: Marko Pleterski - Xod
Predsednik društva poudarja, da koncesija ne bi pomenila privatizacije naravne vrednote, saj bi država še naprej določala pogoje in izvajala nadzor. »Vintgar ni zlata jama. Vintgar je velika odgovornost. Upravljanje tako občutljive in obiskane naravne vrednote pomeni stalna vlaganja, zagotavljanje varnosti, upravljanje obiskovalcev in predvsem skrb za naravo. O Vintgarju moramo zato nehati govoriti kot o plenu,« poudarja Poklukar.
Sotesko so hoteli zaščititi pred uničenjem, zato so omejili dnevni obisk.
