Vlado zidal 36 let, pa nima za kruh

ŠMARTNO OB PAKI – Ob glavni cesti od Šmartnega ob Paki proti Velenju stoji rumena vila spoštljive starosti, kar sodimo po njeni zunanjosti. Omet odpada, o kakšni dobri izolaciji je zagotovo škoda izgubljati besed, a ko vstopimo, nam postane v hipu jasno, da je v zgradbi živahno. V njej je namreč osem stanovanj, za vrati vsakega je družina. Morda v katerem tudi dve. Povzpnemo se po stopnišču v prvo nadstropje, kjer v enem od stanovanj živi Vlado Mršić. V njegovem imenu nam je pismo poslala njegova hčerka in opisala, kako se ji oče smili. »Vsak dan ga gledam, kako je zaskrbljen zaradi neplačanih položnic, ki se kar kopičijo. Prejema le 199 evrov invalidske pokojnine, 80 evrov socialne pomoči in še nekaj malega varstvenega dodatka, vse skupaj pa ne zadošča za vse mesečne obveznosti. Pa je delal, 36 let, dokler ni šel na čakanje, pogojev za upokojitev pa še vedno nima,« je opisala hči Jasna, ki bi očetu rada pomagala, a ne more, ker je trenutno tudi sama brez službe. Kot je dodala, ima oče samo ta mesec 280 evrov stroškov za kurjavo, da o drugih niti ne govori.

Težko delo
pustilo posledice

Ko Vlada obiščemo, nam pove, da je v Slovenijo prišel iz Bosne, in to že davnega leta 1974. Šel je s trebuhom za kruhom, kot temu rečemo, saj so bile razmere pri nas veliko boljše kot v drugih, tedaj še skupnih jugoslovanskih republikah. Kot zidar je zaposlitev našel v preboldskem podjetju Schiedel. Zidal je dimnike, tudi večje kamine. A prišla so leta krize, gradbena panoga se je znašla v velikih težavah, individualnih gradenj je bilo prav tako manj in tako tudi za Vlada naenkrat ni bilo več dela. Prav tako je že imel nekaj zdravstvenih težav, ki so bile posledica težkega dela. Spopadal se je z bolečinami v križu, kolena je imel obrabljena, moral je na operacijo kolkov. Podjetje ga je zato napotilo na čakanje.

»Takrat sem imel že 36 let delovne dobe in sem se tudi sam pozanimal, kdaj bom izpolnil pogoje za upokojitev. Rekli so mi, da jih bom izpolnil, ko bom star 60 let. Toliko sem bil star leta 2015, letos jih bom dopolnil 62, pa še vedno ne izpolnjujem pogojev. Zdaj so izračunali, da mi še vedno manjka 10 mesecev. V bistvu pa sem jim takrat verjel, da bo tako, kot so rekli. A kaj ko so se pogoji očitno spremenili. Žalostno je, da prejemam le 199 evrov invalidske pokojnine, pa nekaj socialne pomoči in varstveni dodatek, kar skupaj ne znese 400 evrov,« nam pove Vlado Mršić. Zdaj je od takrat, ko se je prijavil na zavod, minilo več kot sedem let, v pokoj pa še vedno ne more. Da je smola še večja, se je takrat, ko je pristal na zavodu s tako nizko invalidsko pokojnino, razšel še z ženo.

Položnice se kopičijo

»Kregala sva se, tudi zaradi denarja, ki ga ni bilo. In je vložila zahtevo za razvezo, češ, da naj bi ji tako svetovali tudi na centru za socialno delo, saj da v enem gospodinjstvu ne moreta dva prejemati socialne pomoči,« nam prizna Vlado, ki mu za hrano tako rekoč ne ostane nič. Žal mu niti hčerki in sin ne morejo pomagati, saj imajo sami nizke dohodke in vsak svoje obveznosti. Tako očetu vsak mesec ostajajo neplačane položnice, ki se iz meseca v mesec le kopičijo. Sploh pa že mesečne obveznosti presegajo znesek 500 evrov, kar je več, kot Vlado sploh prejme.

»Samo januarja je bilo kurjave za 290 evrov, skoraj 100 evrov več kot prejšnji mesec,« pove naš sogovornik. Pokaže nam dolg za elektriko, ki prav tako presega sto evrov, saj prejšnji mesec položnice ni mogel poravnati. Tu so še stroški najemnine, zavarovanja, komunale... »Vse plačujem z več kot enomesečnim zamikom ali še več,« prizna Vlado, ki si največkrat kupi za pod zob kakšen sendvič ali jajca, meso pa le, če naleti na kakšno akcijo. »Saj ne morem kaj več, če plačam dve ali tri položnice, denarja že zmanjka,« nam pove naš sogovornik, ki upa, da bo njegova pokojnina takrat, ko bo dovolj star, vseeno vsaj nekoliko višja.