Vodni tempelj

Konec avgusta se je v Ljubljani končalo mednarodno srečanje študentov oblikovanja (MEDS), na katerega je prišlo kar 250 udeležencev iz pravzaprav vseh evropskih držav. Kot nam je povedala vodja projekta v Sloveniji Žana Kopitar, so prijavili in ustvarili 17 projektov. Med drugim so raziskovali železo kot čutni material, kaj vidimo, če si zatisnemo ušesa in opazujemo Ljubljanico le z očmi. Marija Bajkova iz Bolgarije je iz ivernih plošč poustvarila pet prostorov za pet človeških čutov. Janine Teuchsen iz Nemčije in Camilla Siggaard Andersen iz Danske sta poskušali v delavnici Sense your City s provokacijo vznemiriti mimoidoče v prestolnici in tako preizkušali njihov odziv.

Prepričala ga je Ljubljanica

Med množico umetniških projektov pa izstopa resna gradnja Vodnega templja za Ljubljanico pri Plečnikovih zapornicah, ki si ga je zamislil irski oblikovalec Kieran Donnellan iz mesteca Limerick. Svoj stolp si je zamislil že doma: »A ko sem videl Ljubljanico, sem vedel, da bo to prava stvar.« Zamislil si je tempelj v obliki solze, s stoječo vodo. Dognal je namreč, da tako oblikovani prostor ustvarja posebno zvočno kuliso: »Na eni strani imamo točko, kjer zelo dobro slišimo vse glasove iz okolice, na drugi pa je točka, kjer je popolna tišina, in slišimo samo rahel šum Ljubljanice. Izkazalo se je, da si je tovrstni leseni Vodni tempelj v Sloveniji lažje zamisliti kot ustvariti, saj gre za resen, tri metre in pol visok gradbeni projekt.

Težave pri iskanju podjetja

Kopitarjeva nam je povedala, da so imeli težave pri iskanju podjetja, ki bi se lotilo zahtevne naloge. Problem gradnje je bil v tem, da je načrt predvideval zvijanje šest metrov dolgih smrekovih desk po obodu zarisane solze ali kaplje. Tako naj bi v prostoru ustvarili pravo napetost za omenjeni dve točki. Nazadnje so načrt predstavili podjetju Dama Haus, ki izdeluje lesene skeletne hiše. Po nekajdnevnem premisleku so v podjetju privolili, da bodo za Donnellana, klenega Irca, »ki zna prijeti za žago«, zgradili Vodni tempelj.

Kot nam je povedal tehnični vodja podjetja Marko Štirn, so porabili dobrih šest kubičnih metrov lesa, na tanko nažaganih desk, ki so jih privili na vertikalne stebre. Irec je najprej predlagal, da bi za lažje vpenjanje desk postavili kotel in deske najprej pogreli v vroči vodi, tako bi jih lažje krivili, a bi bila stvar prezamudna. Nazadnje so jih pred vpetjem za nekaj ur simbolično namočili v Ljubljanico. Vodni tempelj tako diši po naravnem, surovem lesu, lahko pomočimo roko v vodo in slišimo njen šum, se predamo tišini, hkrati bo galerija, leseno stopnišče pa zelo privlačno zbirališče sprehajalcev. Donnellanov Vodni tempelj je zgrajen iz domače smreke in je delo domačih krovcev.