V Galeriji S je na ogled fotografska razstava z naslovom Vlastja Simončič: V iskanju človeka, ki predstavlja opus portretne fotografije priznanega slovenskega fotografa.
Vladimir Simončič - Vlastja (1911–2000) je bil mednarodno priznan mojster fotografije ter velja za enega od začetnikov slovenske reportažne, gledališke, medicinske in eksperimentalne fotografije. »Simončičevo delo in delovanje na področju slovenske vizualne kulture sta izjemni, tako po raznolikosti kot tudi po obsežnosti ter kakovosti.
Nova oblika zdravljenja oslovskega kašlja s poletom v višine, 1950
Bil je fotograf novinar, kronist, umetnik, vizualni medicinski dokumentarist, organizator, pedagog, publicist. Deležen je bil predvsem mednarodne pozornosti, manj, po nenapisanem pravilu, domače. Tudi zategadelj so podatki o Vladimirju Simončiču - Vlastji v slovenskih leksikonih izpuščeni ali nepopolni, v enciklopediji pa skopi,« pravi
Iztok Jakša v zapisu v Zdravstvenem vestniku.
Tajno ime Goričan
Vladimir se je rodil leta 1911 v Gorici materi
Uršuli Ravnik iz Bohinjske Bistrice in očetu
Jožetu Simončiču, Dolenjcu. Petčlanska družina Simončičevih je leta 1918 pred Italijani pribežala v Ljubljano. Skupino prebeglih železničarskih družin so nastanili v železniške vagone na stranski progi glavnega kolodvora. Tam so preživeli dve leti in pol v ponižujočih in higiensko neprimernih bivalnih razmerah: v mrazu, lakoti, vročini in smradu.
Kot pravi Jakša, je Vladimir srednjo šolo končal na poljanski gimnaziji: »Nato se je družina preselila v Beograd, kjer je oče železničar dobil novo zaposlitev. Zaradi likovne nadarjenosti in znanja se je Vladimir poskusil vpis na tamkajšnjo umetniško akademijo. Vendar mu brez posebnih priporočil ni uspelo. Razočaran se je leta 1929 vpisal na vojaško akademijo, ker je bila brez visoke šolnine. Leta 1932 jo je končal z odliko.«
Leta 1937 je prevzel vodstvo jugoslovanske vojaške obveščevalne službe za mejni območji z Italijo in Avstrijo. V tem času se je povezal z ilegalno primorsko protifašistično organizacijo TIGR (Trst-Istra-Gorica-Reka) in deloval pod tajnim imenom
Goričan.
Usoda je Vlastjo preusmerila od vojaške kariere ter ga za kratek čas zadržala pri slikovnem sooblikovanju povojnih časnikov in revij Tovariš, Slovenski poročevalec, Ljudska pravica, Naša žena, Tedenska tribuna, Ljudska pravica, Borba in drugih. Opus Vlastjeve portretne fotografije, nastale v njegovem viharnem novinarskem obdobju, prikazuje tako pomembne figure iz sfer političnega, gospodarskega in kulturnega življenja kot tudi neimenovane posameznike.
Po razpadu Kraljevine Jugoslavije je spremenil identiteto in se nastanil v stari graščini v Radohovi vasi pri Ivančni Gorici. Zaradi izdaje je bil med italijansko racijo marca 1942 zajet, pri poskusu pobega je bil ranjen v glavo in prepeljan v ljubljansko bolnišnico. Nato se je povezal z OF in se pridružil italijanskemu osvobodilnemu gibanju, dokler ga aprila 1944 fašisti niso ponovno ujeli in po naglem postopku obsodili na smrt. Med napadom na fašistično postojanko so ga rešili garibaldinci.
Izumil starogram
Po končani vojni je postal vodja repatriacijskega urada na jugoslovanski ambasadi v Rimu. Ponujenemu vojaškemu poklicu v Beogradu se je odrekel in se naselil v Ljubljani. Po šestih mesecih študija na likovni akademiji je bil izključen brez pojasnila.
Deležen je bil predvsem mednarodne pozornosti, manj, po nenapisanem pravilu, domače.
Katarina Jurjavčič iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije pravi, da ga po vojni najdemo v Cukrarni, kjer je izdeloval stenčase, stenske časopise, ki so bili odsev tedanje družbe: »Tam ga je našel sodelavec Slovenskega poročevalca in mu ponudil priložnost, da se Vlastja kot fotograf pridruži novinarski ekipi. Zanimivo je dejstvo, da so portreti, torej posamezniki, vedno del številnih objavljenih in neobjavljenih Vlastjevih fotoreportaž.«
Večina fotografij je bila vključena v objavljene časopisne fotoreportaže. Teh se je fotograf lotil najprej peš, nato s službenim kolesom, pozneje pa so mu avtobusne proge približale tudi odmaknjene slovenske kraje. Neverjetna fotoreporterska vnema ni popustila vse do usodnega Miklavževega dne v letu 1949, ko so ga v uredništvu Slovenskega poročevalca zaradi obtožb o izdaji domovine aretirali pripadniki tajne policije. V uredništvo se je vrnil po preteku pol leta, psihično strt in z opravičilom zaradi pomote. Obseg njegovih objavljenih fotoreportaž se je sicer postopno zmanjševal, navdušenje nad fotografijo pa ni pojenjalo – prej nasprotno.
Simončič je na polju slovenske vizualne kulture pustil neizbrisen pečat, kar so potrdili številne nagrade in priznanja.
Leta 1956 se je umaknil iz novinarskega sveta ter začel delovati kot fotograf dokumentarist na medicinskem področju. Še naprej je premikal meje v fotografiji, ko je izumil starogram. Simončičevo garaško delo je na polju slovenske vizualne kulture pustilo neizbrisen pečat ter ni ostalo neopaženo. To so potrdile domače, predvsem pa tuje nagrade in priznanja. Vlastja Simončič se uvršča med vodilne slovenske socrealistične fotografe, kar izraža tudi motivika fotografij na razstavi.
