Volkovi koljejo pred Ljubljano

Borovnica – »Tu živim že 55 let, o volku ni bilo duha ne sluha, nekoč so opazili medvedje stopinje in vsa vas je letela skupaj,« pove 77-letna Marija Kržič s Pakega pri Borovnici. A je dočakala tudi to – zverinski pokol ovac, ki so ga volkovi povzročili v noči na torek na bližnjem travniku na robu Ljubljanskega barja, kjer so od nekdaj pasli in kosili.

»Trupla odraslih ovac so ležala razmetana po pašniku, kot bi šel čezenj tornado,« je povedal 55-letni sin in gospodar kmetije Marjan Kržič. Po prvih izsledkih vodje krajevne enote zavoda za gozdove na Vrhniki Janka Vidmarja, ki ocenjuje škodo po zavarovanih vrstah, je čredo napadlo več volkov. »Prešteli smo 15 trupel odraslih ovac, medtem ko so odvlekli in požrli eno jagnje.«

Le 150 metrov od ceste

Pri Marjanu Kržiču je v torek zazvonil telefon, klical ga je prijatelj in mu povedal žalostno novico, da trupla njegovih plemenskih ovac ležijo vsenaokrog po pašniku, morda 150 metrov od regionalne ceste Podpeč–Borovnica.

»Bilo je kot v peklu, podavljene ovce vse naokrog, preostala čreda pa se je razbežala,« pove Kržič.

Kmetija šteje skupaj z gozdom 26 hektarjev, včasih so imeli krave, pove Marija, pozneje so govedorejo opustili in se začeli ukvarjati z ovcami. Na pašniku se je paslo 56 plemenskih ovac, skupaj z jagenjčki je bilo 72 živali.

Volčje krdelo se je ponoči prikradlo do s pastirjem ograjenega pašnika, preskočilo štirižično ograjo in mesarsko klanje se je začelo.

Nemočne živali so begale po pašniku, a pred plenilcem, kakršen je volk, seveda niso imele nobenih možnosti. Čekani so grizli in se vampirsko zasajali v vrat.

Volčje sledi

Volk je vrhunski plenilec, vreden vsega spoštovanja, saj je vendarle preživel tisočletna rdečekapična preganjanja. Še nedavno se nam je zdelo negativno stališče do te čudovite in karizmatične zveri nerazumljivo, nespodobno. Vendar je na terenu stvar precej žalostna.

»Našli smo le taco jagnjeta in del črev in nekaj drobcev kosti, drugo so odnesli in požrli. Tokrat je malce nenavadno to, da so odnesli oziroma požrli le eno jagnje, poleg poklanih so ranili še štiri ovce, dve bosta preživeli, dve verjetno ne. Sumimo, da je volkove nekaj zmotilo in so odšli le z enim,« je dejal Vidmar.

Vreme je bilo deževno, a v krtinah so bile še jasne sledi volčjih tac, ki so v noči na torek hodile prek pašnika.

Kržič namigne, da gre morda za dodaten trop volkov, ki ga tu prej ni bilo.

»Trop imenujemo Menešija, ne vemo, koliko živali je ponoči napadlo Kržičevo čredo, zagotovo več kot ena,« je previden Vidmar, ki dodaja, da gre za skupino, ki je do letošnjega poletja niso zasledili, zdaj pa se, sodeč po sledeh, giblje na območju Cerknica–Borovnica–Iška in vse do avtoceste.

Opustili bodo ovčerejo

Kmetje so marca letos dobili domov uradni dopis okoljskega ministrstva, da so finančna sredstva za povrnitev škode, ki jo povzročijo zavarovane vrste medved, volk in ris, do nadaljnjega ukinjena. Kaj pomagajo ocene, ena ovca naj bi bila vredna 160 evrov, če denarja ni. Škode je torej za slabih 2560 evrov. V resnici pa precej več, saj je treba na novo rodno ovco čakati eno leto.

Kržič nam je namignil, da razmišlja o opustitvi ovčereje. Račun se kmetom preprosto ne izide.

Za 50-glavo čredico boste za pastirja odšteli 250 evrov, za akumulator 100, za sončne celice še 100, za količke 300, za žico kakih 500 evrov... »Imeti morate dva pašnika, saj morate ovce seliti, da se obrašča,« opozarja Kržič, kar pomeni, da je recimo temu pašnih stroškov dvakrat več, skupaj okoli 3000 evrov. »Za veterinarsko oskrbo črede na leto odštejemo kakih 700 evrov.«

Poglejmo po drugi strani, jezersko-solčavska ovca daje po dve jagnjeti na leto, jagnje lahko prodate po 80 evrov. Če bi vsi janjci preživeli, bi prislužili 8000 evrov, a pol gre takoj za zgoraj opisano oskrbo, poleg tega je treba pripraviti krmo za zimo in imeti hlev. »Zaslužek je morda pozitivna ničla,« pove Kržič in dodaja: »Če pa se vam zgodi pokol, kot se je meni, in država ne povrne za zaklano ovco, ste v globokem minusu.«

Predlogi o pastirskih psih čuvajih so seveda sanje mestnih deklic, ki imajo rade kužke. Pri Kržičevih imajo pastirskega psa Luksa, kavkaškega ovčarja, ki je podoben šarplanincu. Osnovna značilnost vseh pastirskih psov, ki so sposobni odgnati volkove, je, da ne morejo biti popoldne domači ljubljenčki, ponoči pa pastirski psi, ki se spopadejo z volkovi. Luksa nam je od daleč predstavila domača hči Marinka. Od daleč! Predstave o vpeljevanju pastirskih psov so v večini primerov torej naivne! Nočna, 170 centimetrov visoka ograja bi ovčerejca stala dodatna dva tisočaka in vsakodnevni sprehod lastnika do oddaljenega pašnika še 10 evrov. Kako drugače končati kot: Škoda besed! Država je za škodo zveri dolžna kmetom menda že več kot pol milijona.