Vrhunec prvega maja: plezanje po namazani smreki za klobase in vino

Postavitev majskega drevesa ima tudi v Slovenskih goricah dolgoletno tradicijo. Majskemu drevesu so rekli majpan, kar izhaja iz nemškega imena Maibaum. Postavili so jih navadno gasilci skupaj s kulturnimi društvi. Sicer pa so pri pripravi in postavitvi majpana, majskega drevesa in tudi mlaja sodelovali vaščani, ki niso bili člani gasilskega ali kulturnega društva. Smreko so podarili lastniki gozdov, ki niso bili člani gasilskega društva; za lastnika je bila čast, če so gasilci izbrali njegovo smreko.

Tudi Ludvik Kramberger je v času, ko je odraščal v Negovi, večkrat z radovednostjo opazoval priprave na postavitev majskega drevesa. Opazovalec je bil tudi na veselici, ki se je odvijala na prvi maj popoldan. »Ker je v okolici Negove veliko smrekovih gozdov, to so bili državni gozdovi, je smreko po navadi daroval gozdar, ki je vodil gozdarstvo v Negovi s sedežem v tamkajšnjem gradu. Med njimi sta bila Kubik in Žurman, ki sta imela posluh za ta običaj, se pravi postavitve mlaja v Negovi. Podrli so jo v gozdu ob cesti, tako da so jo lažje naložili na kmečki voz. Skrbno so morali varovati vrh smreke, ki je ostal nebeljen. Zaradi dolžine smreke so zadnji del voza odstranili od svore, svoro pa je tedaj tvorila smreka, naložena na prednji in zadnji del voza, ki so ga vlekli konji. Ko so smreko pripeljali na prostor, kje so jo postavili, so z nje do vrha odstranili lubje; ker je bila smreka v 'mezgi', je to lepo odstopalo.

Tudi danes je postavitev zanimiva, še bolj pa je bilo včasih ročno dvigovanje.

Včasih so nato deblo nekoliko premazali z mastjo. Premazali so ga, ker je na veselici potekalo tekmovanje, kdo bo priplezal do venca na mlaju in osvojil klobase in vino – oboje je viselo na vencu vrh mlaja. Venec so okrasili s 'pantlji', raznobarvnimi trakovi, na vrh pa pritrdili državno zastavo. Plezati so morali brez pripomočkov. Dovoljeno je bilo le, da je imel plezalec ob sebi vrečko s pepelom, s katerim si je posipaval roke, da je imel boljši oprijem. Ker je bilo deblo visoko, tudi dvajset metrov ali več, so le redki priplezali do vrha,« se spominja Ludvik. Pa še nekaj o postavitvi mlaja: najprej so skopali okoli dva metra globoko jamo in vanjo ročno postavili deblo. Postavljali so ga odrasli moški s posebnimi bürklami, ki so bile nasajene na dolgih drogovih. To je bil najtežji del postavitve mlaja. Ko so končali, so bili postavljači nagrajeni z vinom. Mlaj je še dolgo oznanjal, da je čas v maju, ko so se ob nekaterih kapelah odvijale šmarnične pobožnosti.